Jacir Eid Al Hwietat kot Theeb. Foto: NN
Jacir Eid Al Hwietat kot Theeb. Foto: NN
Theeb
Theeb, kar pomeni Volk, je ime fantka, ki živi s svojim bratom v beduinskem plemenu med prvo svetovno vojno. Na fotografiji: Jacir Eid Al Hwietat kot Theeb in Hussein Salameh Al Sweilhiyeen kot Husein. Foto: NN
Theeb
Anglež je tuji element med domačimi beduini. Na sliki Jacir Eid Al Hwietat in Jack Fox kot angleška častnik. Foto: NN
Theeb
Tisto, kar je dobro v filmu, je občutek za puščavo. Režiser Naji Abu Nowar in snemalec Wolfgang Thaler ustvarita osupljive puščavske pokrajine v Jordanu, ki jih junaki prečkajo. Foto: NN

Theeb (2014) je zgodba o bratski ljubezni in maščevanju ter o dozorevanju fanta. To je mladinski film, ampak je takšno mladinsko delo, kot so zgodbe Rudyarda Kiplinga, Jacka Londona ali Pustolovščine Huckleberrya Finna Marka Twaina, in ne kot tolažilni filmi na to temo, ki prihajajo iz Združenih držav in Evrope. Nasilje, smrt in izguba so prvine njegovega dozorevanje, tako kot pri Twainovem junaku.
Theeb, kar pomeni Volk, je ime fantka, ki živi s svojim bratom v beduinskem plemenu med prvo svetovno vojno. Neke noči iz puščave prideta angleški častnik in njegov prevajalec. Zahtevata pomoč, da bi prišla do nekega vodnjaka. Ne odkrijeta namena svojega potovanja. Ker sta gosta, in ker se prevajalec sklicuje na očeta Theeba in njegovega brata Huseina ("Sem sva prišla zaradi dobrega imena vašega očeta"), ju beduini ne morejo zavrniti.
Starejši brat Hussein (Hussein Salameh Al- Sweilhiyeen) odide z Angležem (Jack Fox) in prevajalcem po romarski poti k staremu rimskemu vodnjaku. Mladi Theeb (Jacir Eid Al -Hwietat), ki ga skrbi za brata, jim sledi na oslu. Ko ga odkrijejo, ga ne morejo več poslati domov. Ko pridejo do vodnjaka, vidijo, da je voda krvava, ker je vodnjak poln trupel. Husein se odloči, da bo vodil Angleža in njegovega sopotnika do naslednjega vodnjaka. Sledijo neznani jezdeci, ki jih želijo ubiti.
Film obrne na glavo šablono klasičnih puščavskih pustolovščin. Takšne filme so v glavnem snemali zahodnjaki, junaki pa so bili vojaki britanskega imperija ali kakšni zahodnjaški pustolovci. V klasičnem delu tega žanra, kot je, recimo, večkrat posnet roman A. E. W. Masona Štirje peresi (The Four Feathers), bi bila Theeb in Hussein v najboljši meri stranska lika; lojalna nosača vode ali, kot v Kiplingovi pesmi Gunga Din, bi se žrtvovala, da Angleža rešijo. Theeb je v tem pogledu zelo dobrodošel film, saj zdaj kvarita pogled nazaj na pogosto čudovite pustolovščine našega otroštva euvrocentrizem in rasizem, ki ju morda, ko smo jih prvič brali, nismo opazili.
V Theebu, liki, ki so v zahodnih filmih del ozadja, stopijo v ospredje. Ko pride Anglež v beduinski šotor na začetku filma, gre za srečanje dveh svetov. Režiser snema prizor s fantove razgledne točke, tako da je Anglež tuji element med domačimi beduini. Njegova jeza na Arabce je postavljena v ozadje, in gre za besede, ki jih Theeb tako in tako ne razume: »A veste, kaj je vojna? Ali veste, kaj je država,« obupano sprašuje Anglež. Za beduine obstajata seveda pleme in družina.
Tisto, kar je dobrega v filmu, je občutek za puščavo. Režiser Naji Abu Nowar in snemalec Wolfgang Thaler ustvarita osupljive puščavske pokrajine v Jordanu, ki jih junaki prečkajo. Sploh so bili posnetki o ljudeh v puščavi vedno mikavni in strašni hkrati. So najbolj jasna slika človeka kot romarja skozi življenje: majhne točke, obkoljene z navidezno brezkončno pustoto, ki počasi napredujejo z ene strani platna k drugi. Za Evropejca je puščava streznitev, ki ga nudi vztrajno necivilizirani prostor, in to ne obvezno v negativnem smislu. Puščava je prostor brez vsega, kar smo ustvarili, da bi olajšali preživetje. Zato je tudi mesto drugačnega vedenja, v katerem je tradicija gostoljubnosti edino, kar stoji med človečnostjo in pustoto, življenjem in smrti.
Hiba tega filma je morda to, da nikoli ne razvije širše tematike malih ljudeh (ali narodov) glede na milosti in ne milosti velikih sil. Theeba in Huseina je Anglež brez razmišljanja vpeljal v veliki boj med britanskim in turškim cesarstvom. Film se navidezno dogaja med vstajo Huseina ibna Alija, šerifa Meke, proti Turkom. Husein in Britanci so upali, da se bo vstaji pridružilo na tisoče Arabcev in da bodo arabski vojaki v turški vojski dezertirali, da bi se pridružili. Nič od tega se ni zgodilo. Te sile so daleč nad Theebom in Huseinom, kljub vsemu pa imajo usoden vpliv na njunao življenje. Sta le neopažena šahovska kmeta v igri velikih sil.