Čeprav so večino odpeljali v zbirne centre, številni dneve in noči preživljajo v parku in na trgu nekaj kilometrov severno od Akropole, kar pa je še vedno del širšega središča Aten. Spijo blizu ceste, po kateri so nekoč prebivalci bližnjih vasi prihajali v Atene, kjer so iskali delo. Tudi oni iščejo varnost in možnost normalnega načina življenja.

Problematika beguncev je vprašanje, s katerim se mora spoprijeti tudi grška vlada. Tudi tu se je pokazalo, da se je Evropa kot celota nespodobna spopadati s krizami. Pa naj gre za begunce ali za grško finančno krizo.

Čeprav ima Alexis Cipras za sabo le šest mesecev vladanja, je v tem času že dodobra spoznal to Evropo. Svojo prvo igro z Evropsko unijo je izgubil. Čeprav je imel na julijskem referendumu za sabo podporo velike večine Grkov, so bili pritiski na drugi strani prehudi in je moral podpisati nov memorandum o finančnem programu za Grčijo. To je bila popolna kapitulacija, je rekel del članstva njegove stranke. Tisti, ki so ostali z njim, pa pravijo, da je bitka res izgubljena, toda vojna se nadaljuje. Odpadniki so bili na volitvah poraženi in se niti niso uvrstili v parlament. Poenotena Siriza pa je ponovila januarski volilni izid in s tem dosegla veliko zmago.

Memorandum je res podpisan in ga bo treba izvajati, toda marsikaj v njem je ostalo še odprto in torej, vsaj po mnenju Ciprasovih sodelavcev, stvar pogajanj, na primer upravljanje z neizterljivimi terjatvami bank do malih podjetij in posameznikov. Bo grška vlada dopustila, da bi te terjatve upravljale zasebne družbe po tržnih načelih, kar bi privedlo do množičnih deložacij? Bo dopustila, da se trg dela regulira na način, da se izničijo kolektivne pogodbe? To sta dve izmed vprašanj, zaradi katerih vendarle ni bilo čisto vseeno, kdo bi zmagal na grških volitvah, ne glede na to, da so glavne smernice gospodarske politike že zapisane v memorandumu.

Bo Ciprasu uspelo? V svojem doslej kratkem vladanju je dokazal, da je spreten politik. Julija ga je na referendumu podprlo več kot 60 odstotkov ljudi, nato pa je to zmago spremenil v poraz, vendar na način, da mu večina volivcev tega sploh ni zamerila. Cipras je na včerajšnjih volitvah dobil praktično enako visoko podporo kot januarja, čeprav se je medtem njegova stranka razklala in čeprav se je najprej razšel s karizmatičnim nekdanjim finančnim ministrom Varufakisom, nato pa še z nekaterimi drugimi levo usmerjenimi člani Sirize. Grki mu še vedno zaupajo in v njem vidijo nekoga, ki vse počne za to, da bi se zgodile spremembe, čeprav je proti njemu tako rekoč celotna Evropa.

In mimogrede, med kampanjo ob julijskem referendumu se je zdelo, da vse negativno, kar prihaja iz Evrope, pooseblja nemški finančni minister Schäuble ali kar celotna Nemčija. Tokrat se mi v Grčiji prvič dogaja, da na informacijo, da prihajam iz Slovenije, dobivam tudi negativne komentarje, češ, vi Slovenci ne marate Grkov. Izjave Cerarja in Mramorja so si Grki zapomnili. A vsaj na plakate za zdaj še ne lepijo njunih obrazov.