Moralo je biti julija 1991. Prvič po izbruhu desetdnevne vojne sem šla z mamo v center. Verjetno je bila sobota. Šli sva na trg; čez Kongresni trg. Prav s tem je povezan eden mojih najtrdnejših spominov na proces osamosvajanja Slovenije … Pravzaprav je tukaj potrebna korekcija. Ne vem, ali je to res spomin ali pa je pod vtisom spremljanja poznejših poročil o vojni na Balkanu 'prirejen' in lažni spomin. Torej spomin govori tako: na dnu Kongresnega trga stojijo trije unproforjevci ob nekem modrem oklepniku in na čeladah so imeli napisano UN. Ampak to v resnici ni bilo mogoče, saj so modre baretke mandat za nadzor razmer na Hrvaškem in v Bosni in Hercegovini dobile šele leta 1992, v Sloveniji pa jih sploh ni bilo. Morali so torej biti bodisi slovenski policisti bodisi – bolj verjetno, ker se spominjam, da so bili tujci opazovalci, ki jih je po podpisu Brionske deklaracije v Slovenijo poslala Evropska skupnost. Ampak ti niso bili modri … sladoledarji so jim menda pravili … zaradi belih oblačil in belih avtomobilov; ne pa oklepnikov. Torej huda zmeda …

Za potrebe tega zapisa je sicer vse to precej obrobno. Pomemben je emocionalni spomin, občutek, ki spremlja ta moj spomin; občutek, ki je najbolj povezan z mojo tedanjo obsesijo opazovanja vojaških letal in učenja prepoznavanja različnih tipov po zvoku njihovega motorja. In ta obsesija je bila pri mojih tedanjih še ne desetih letih povezana z velikim strahom pred temi istimi letali, z občutkom nemoči pred njimi. Z občutkom, da je nekaterim dovoljeno več. In ta isti občutek me spreleti, ko pomislim na 'neunproforjevce' v Kongresnem trgu …

In me je ponovno spreletel pred približno 20 dnevi. Tudi na Kongresnem trgu.
Pravi eksces pretiravanja bi bil, če bi se razglasila za redno poslušalko in oboževalko klasične glasbe. To nikakor nisem. Tudi nisem poznavalka. Obstajajo pa dela, ki so mi zares všeč. Verdijev Requiem med drugim. Tudi zaradi neke moje in s samo glasbo prav nič povezane romantične simpatije do dela, ki je posvečeno osebi, povezani z italijanskim gibanjem za združitev Italije oziroma Risorgimentom …

In tako sem se 7. julija po končanem delu odpravila na Kongresni trg. Nekaj čez osmo uro zvečer je bilo. Nisem zaprosila za akreditacijo in nisem kupila vstopnice. Niti nisem nameravala ostati do konca koncerta. Želela sem le malo poslušati izvedbo slavnega Riccarda Mutija. Pa je potem nisem. Zaradi … ograj. Ko sem namreč na Kongresni trg vstopila z Wolfove, torej ravno tam, kjer so pred 23 leti stali 'neunproforjevci', me je ob pogledu na z žičnato ograjo obdan celoten parkovni del Kongresnega trga spreletel tisti isti občutek nelagodja ob spoznanju, da smo tukaj mi in da so tam oni. Zato sem odšla. Zdelo se mi je namreč popolnoma nemogoče, da bi koncert spremljala izza ograje. In enako nemogoče se mi je zdelo, da bi kupila vstopnico za 'stojišče' oziroma za vstop v parkovni del in tako kot nekakšen privilegiran eksponat v relaciji do tistih zunaj ograde poslušala Rekviem.

S kolesom sem zaokrožila okoli Kongresnega trga in napredujoč navzgor po Vegovi opazovala prihajajoče. Želim se ogniti nesramnemu tonu kot tudi prehitrim sklepanjem; vendar sem v tistem trenutku pomislila, kdo od 'njih', od katerih so nekateri tako rekoč inventar 'ta pravih' družabnih dogodkov in ki obenem zagotovo ne spadajo med kakor koli socialno ogrožene, je iz strasti kupil vstopnico; poudarek je na kupil, in ne toliko na strasti …
Kot sem že čisto na začetku poudarila, nikakor se mi ne zdi problematično, da se za koncerte zahteva vstopnina; niti da se zahteva visoka vstopnina za dogodke, na katerih nastopajo zares velika imena svetovne umetnosti, kar Riccardo Muti nedvomno je. To se mi zdi več kot legitimno; zdi se mi normalno; je normalno. Problematične so druge stvari, predvsem tudi sprevračanje (po mojem mnenju) želja nastopajočih, pa kazanje popolnega prezira do javnega prostora kot vrednote in pa retorika organizatorjev o 'prinašanju kulture k ljudem', ki prav glede na Rekviem, še bolj pa na uvodni dogodek ljubljanskega festivala (Ljubljana Festivala) meji na neokusno demagogijo. Zakaj?

Ista izvedba Carmine Burane, kot je odprla letošnji Ljubljana Festival, je bila dan prej izvedena v Trstu; tudi na prostem, le da je bil tam ogled brezplačen. V Ljubljani je bilo za najdražje sedeže treba odšteti 39 evrov, 'stojišča' v parku so ocenili na 9 evrov. Cena je po mojem mnenju sicer povsem sprejemljiva, vendar se logika gradacije ljudi, zaradi česar sta se mi Requiem in Carmina Burana za visokimi ograjami in z varnostniki na vseh vhodih v park zdela kot nekakšna smešna novodobna parafraza kakšnih fevdalnih plemiških iger z nobleso znotraj in rajo na obrobju, kaže v politiki vstopnic.
Carmina Burana: 964 vstopnic prve kategorije, od tega 727 vabil
Če mora ljudstvo plačati, dasiravno skromno ceno 9 evrov, je na drugi strani nenavadno, da desetine in desetine izbrancev karto dobijo zastonj. Novinarske akreditacije – OK, medijski partnerji – tudi OK, sponzorji – se razume. Ampak podatek, ki mi ga je posredovala služba za odnose z javnostmi Festivala Ljubljana, je zanimiv: "Za Carmino Burano je bilo izdanih 964 vstopnic prve kategorije (39 €) – od tega je bilo 727 vabil. Prodanih je bilo tudi 683 stojišč. Skupaj je bilo izdanih 3127 vstopnic. Poleg tega je zunaj ograjenega prostora Carmini Burani prisluhnilo še okvirno 3000 ljudi."
Festival Ljubljana, ki prinaša kulturo med ljudi, več kot 700 ljudi izbere, da poslušajo spektakel na najboljših sedežih; sedijo za ograjo in postanejo del spektakla v spektaklu na javnem trgu; sedijo na odru v pogledu onih, ki so ostali zunaj. Že to, da je bilo za stojišča, kjer je zvok vsaj na robu enak tistemu tik za ograjo, le da je tam dosegljiv brezplačno, prodanih manj vstopnic, kot pa je bilo izbranih prejemnikov najboljših kart, in pa to, da je za ograjo Carmino Burani poslušalo več kot štirikrat toliko ljudi, kot jih je bilo pripravljenih zakupiti stojišče, bi bilo lahko smernica organizatorjem pri naslednjih dogodkih.
Preprosto je vsaj neestetsko videti vse skupaj. Če želite kulturo vnesti med ljudi, potem, kot v Trstu, odprite trg in v tem primeru tudi izbranci na sedežih, ki bodo le sedeči del zadovoljne množice, ne bodo (v mnogo primerih gotovo po krivici) izpadli kot jara gospoda in vzvišena elita za ograjo. Elitizem oziroma organizacija elitnih dogodkov v Cankarjevem domu ali v Križankah ne moti, moti pa vzpostavljanje nekakšne gentrifikacijske situacije na pravzaprav osrednjem javnem trgu v Ljubljani.
Žičnata ograja kot zaščita pred hrupom
V tem pogledu se mi zdi posebej problematična tudi izjava predstavnice Festivala Ljubljana, ki smo jo že objavili v nedavnem članku na podobno temo: "Zaprtje Parka Zvezda omogoča, da tudi socialno šibki in mimoidoči uživajo v vrhunski kulturi. Maestro Muti je sam izrazil željo, da bi Verdijev Rekviem izvedel na Kongresnem trgu in tako omogočil čim večjemu številu ljubiteljic in ljubiteljev kulture užitek v izjemnem koncertu. Zapora parka pa je tudi nekakšna zaščita pred hrupom za tiste, ki bodo kupili dražje vstopnice in sedeli na Kongresnem trgu."Kako je lahko bolj luknjava kot ne ograja iz žice zaščita pred hrupom, jaz ne vem; osnovno poznavanje valovanja zvoka, v ključno z lomljenjem zvočnih valov in posledičnim nastajanjem interferenčnih valov in podobnih pojavov, mi tega ne razkriva … In maestro Muti zagotovo ni predvideval (to je moja domneva), da bi lahko njegova želja, da bi omogočil užitek v Verdijevi glasbi čim več ljudem, vključevala neokusne ograde in razdeljevanje ljudi na tiste, ki so (stojijo) noter, in tiste, ki so (stojijo) zunaj; meter vstran.
Pri Rekviemu vabil sicer ni bilo. Podelili pa so 39 novinarskih akreditacij (za Carmino Burano 77). Število sponzorskih vstopnic je poslovna skrivnost in ugibanja si tukaj tudi jaz nikakor ne morem privoščiti. In – seveda – tudi sponzorske vstopnice so legitimne in tudi to, da so to vstopnice za najboljše sedeže, za katere je bilo v primeru Rekviema treba odšteti 59 evrov (izdanih je bilo 560 vstopnic). Rekviemu je sicer po podatkih oziroma oceni Festivala Ljubljana na stojiščih prisluhnilo okoli 4.000 ljudi (ta številka – predvidevam – vključuje tako plačljiva stojišča 'noter' in brezplačna 'zunaj'). Prav ta očitno mnogostotera množica za ograji pa je po mojem mnenju Verdijev Rekviem spremenila v Rekviem za javni prostor, s katerim se tudi v našem mestu ravna vedno bolj malomarno, ekskluzivistično in nedemokratično.
Inverzna geometrija in urbana strategija izraelskih vojaških sil
Naj si namesto sklepa privoščim še drobno zastranitev, ki osvetli ali pa vsaj na še en način nakaže problematičnost postavljanja 'zidov' v javnem prostoru in njihovo mikropolitično vlogo. K odločitvi za ta ekskurz me je spodbudila trenutna vojna v Izraelu. Prav izraelska vojska, ki že vrsto let med svojimi člani spodbuja študij urbanizma (sijajno knjigo o tem je napisal Eyal Weizman: Hollow Land: Israel's Architecture of Occupation), je kot enega od načinov stalnega boja proti Palestincem razvila strategijo 'inverzne geometrije'. Pojem je brigadni general Aviv Kočani po napadu na mesto Nablus leta 2002 opredelil kot "reorganizacijo urbane sintakse preko vrste mikrotaktičnih akcij".
In če je ena plat taktike permanentnega boja izraelske vojske proti Palestincem 'nevidna' penetracija njihovih naselij, je druga plat strategija ograjevanja, seveda monumentalno manifestirana v velikem zidu na Zahodnem bregu, ki naj bi bil po koncu gradnje dolg kar 700 kilometrov. Kot v članku Invasion of Gaza: Architecture's Violence at Work v svojem blogu The Funambulist – Bodies, Design and Politics piše francoski arhitekt Léopold Lambert, stoji zid na Zahodnem bregu v tradiciji vzpostavljanja ideoloških spektaklov groze, kakršni so bile na primer starorimske gladiatorske igre. To vsaj posredno potrjujejo skupine Izraelcev, ki si ponoči na hribe ob meji z Gazo prinesejo stole in pokovko in vsakič, ko zagledajo eksplozijo bombe v daljavi, vzklikajo kot ljudstvo na tribunah amfiteatra v trenutku, ko lev odgrizne glavo gladiatorju (če smo malo klišejski in v tem še pretiravamo …).
Na to, da izraelska vojska izrablja 'demonstrativno in politično moč' zidov, namiguje tudi izjava brigadnega generala Šimona Naveha o gradnji zidu: "Čisto vseeno mi je, za kakšno pot ob zidu se bodo odločili politiki – pomembno je le, da jaz lahko hodim z ene strani na drugo." Kolikšen pomen strateškim potencialom manipulacij z (javnim) urbanim prostorom namenja izraelska vojska, pa potrjuje tudi to, da je prav tako Naveh omenil, da izraelska vojska interpretira koncepte prostora, ki sta jih razvijala francoska filozofa Deleuze in Guattari. S tem ekskurzom želim le na drug način in naslonitve na dogajanje v seveda neprimerljivo bolj zaostrenih in drastičnih razmerah, kot je ljubljanski Kongresni trg opozoriti, da ima postavljanje 'militarizirane arhitekture' (če je tako mogoče prevesti izraz weaponized architecture) močno ideološko-politično konotacijo; tudi če ta ni v izhodišču načrtovana. Oziroma kot z oziroma na razmere v Gazi zapiše Lambert: "Arhitektura sama na sebi ni zločin, zločin pa so razmere, katerih nastanek ta arhitektura sproži."