Vsake toliko so podelitve nagrad grammy dokončna potrditev izrazitejšega žanrskega trenda ali pa za nameček ti poskrbijo, da se med navidezno gorečimi nasprotniki v glasbeni sferi spet pride do sprave. Letošnja podelitev ni imela takih ambicij. Za kaj takega ni pogojev. In to je razlog, zakaj so tudi med prejemniki največjega števila priznanj pisci klenih pop- in folksongov. Še posebej to velja za nagrade, ki so bile podeljene skupinama The Black Keys in Mumford & Sons (album leta: Babel). Zadnjim je z vzorno uspešnostjo čez Atlantik uspelo izvoziti novo folkvretje, ki v zadnjih letih močno vpliva tudi na vselej izvirno otoško indie-pop- in indie-rockovsko prizorišče.

Rockovska tradicionalnost dueta The Black Keys pa je preprosto grunge transgresija, ki se delno navezuje tudi na zelo upočasnjeno izdajanje rockerskih dinozavrov, ki za nameček sploh niso več povsem zanesljive valute. Nenazadnje pa, saj je bilo vendar klasik Toma Pettyja in podobnih že dovolj?

Nagradi za najboljši song in najbolje posneti song (Fun -“We Are Young”,, Gotyje - “Somebody Tha I Used To Know”) sta vendarle zelo posrečeni izbiri.

Ameriška glasbena akademija še vedno zadostno modro skrbi za enakopravnost med žanri in za mir med njihovimi lobiji. Načeloma je tako.

Frank Ocean je v resnici tako kot tudi vsa mlada hipsterska nu-soul- ali pa off-hiphopscena še vedno kot da ne povsem priznana. Razglasitev popevke Adorn Kalifornijca Miguela za song R & B-ja leta sicer že obeta, da se bo tudi pogled na zdaj še premlado kri kmalu spremenil. Morebiti že na prihodnjih grammyjih, ki pa jih bo zagotovo spet zaznamoval Justin Timberlake. Mimogrede. Veličasten nastop Timberlakea je poskrbel, da si je ponedeljkovo prireditev najprestižnejših ameriških glasbenih nagrad ogledalo največ televizijskih gledalcev po letu 1993!

Matjaž Ambrožič