In so nam risali žalostne otroke podeželskih osnovnih šol, ki nimajo telovadnice, nato javne knjižnice, kjer zamaka po knjigah, pa bolnišnice, kjer bolniki ležijo na hodniku …

A demokratično čuteči analitik se mora vprašati: »Mar bi te milijone res koristneje porabili?« Mar bi milijone res namenili za narodnobuditeljske ali pa humanitarne namene? In jih ne bi pognali skozi birokratsko greznico v nepovratni tok zapravljive države?

A kakorkoli se razmišljujoči že trudi najti namen, ki bi bil bolj brezvezen od ponovljenega referenduma o enem in istem vprašanju, ga ne najde. Mogoče bi bila bolj slaboumna potrošnja denarja le, če bi z prihranjenim opremili slovensko vojsko z dodatnim strelivom, s katerim bi potem streljala po migrantih na mejah. Vse ostale trimilijonske dejavnosti, do katerih ima dostop država, pa se zdijo primernejše kot ponavljanje referenduma. Tako da imajo v tem primeru dežurni populisti in demokratična večina prav. Kar pa se ne zgodi prav pogosto.

Kakršnokoli poglobljeno razmišljanje o ponovljenem referendumu, kot tudi o tistem originalnem izpred pred nekaj mesecev, nas nezmotljivo pripelje do lika in dela Vilija Kovačiča. Gospod je neprijeten. Ne zna se obnašati, ne zna se izražati, njegova stališča so vprašljiva, njegova zagrenjenost očitna, frustracija moteča. Vili Kovačič je tip človeka, ki si ga nihče ne želi za soseda. Razen v primeru, ko vam hoče Telekom že tretjič v zadnjih petih letih prekopati ulico. V tem primeru so sosedje tipa Vili Kovačič zlata vredni!

In zdaj najbolj neverjetno. Mediji so do Vilija Kovačiča prijazni. Mogoče ne vsi ravno prijazni, vsekakor pa večinoma tolerantni … Ker so uredništva prestrašena, da bi jim politične elite očitale nedemokratičnost, novinarsko neprofesionalnost, ignoriranje argumentov alternative in podobne reči. Vili Kovačič nam to tako ali tako ves čas očita, zato je toliko bolj neverjetno, kako ga nihče od voditeljev in novinarjev, ki so prisiljeni poslušati njegove marnje, ne pošlje v božjo tetko, kot se reče. Hočemo povedati; če ga je v božjo tetko poslalo 85 odstotkov Slovencev, bi ga lahko brez prevelike škode tudi kak televizijski ali radijski voditelj. Tako pa neustrašni Vili jadra skozi demokracijo in deli nasvete o tej družbeni ureditvi, ki bi mu jih zavidal sam Periklej!

A naša naloga ni, da preštevamo posebneže po ljubljanskih soseskah, kot ne, da se izrekamo o lopatah in krampih, ki bodo rovarili po Krasu.

Zanimiva posledica sramotnega izrekanja ljudske volje je novonastali položaj vrhovnega sodišča. Saj poznamo tezo o nezmotljivosti sodišč, a bog ve, če se kateri izmed vrhovnih sodnikov po nedelji ne počuti vsaj malo bedasto. Ker če smo prav razumeli, v ponovnem odločanju ni šlo toliko za tir, kot je šlo za spoštovanje demokratičnih standardov. Za tir oziroma za zakon je šlo pri prvem referendumu. Takrat so ljudje večinsko povedali, da jim je za tir vseeno. Prejšnjo nedeljo pa so ljudje večinsko povedali, da jim je vseeno za demokratične standarde. In za Vilija Kovačiča. In za vrhovno sodišče. Vsaj to zadnje je velika novost. Ker če bi imeli na vrhovnem sodišču vsaj malo povezave s stvarnostjo, bi lahko predvideli, kaj se bo zgodilo. In ni je institucije v demokratičnem ustroju, pa naj bo neodvisna, kolikor že hoče biti, ki bi se bila voljna povezati s takšnim demokratičnim fiaskom, kot je 15-odstotna volilna udeležba. A vrhovno sodišče je storilo prav to; namesto, da bi sledilo življenju samemu, naravnemu pravu, če hočete, je sledilo bog ve kakšnim predpisom in zakonom ter se siamsko povezalo z avanturo vaškega posebneža. In ko populisti kažejo premražene otroke, ki čez kozo skačejo v neogrevanih in razpadlih telovadnicah, nosi del odgovornosti za to tudi vrhovno sodišče.

Najbolj žalostna posledica boja za alternativno traso Vilija Kovačiča pa je medijsko ponarejena podoba pogumnega viteza, ki se golorok bori proti sistemu. Z le nekaj politične analize in nekaj dodatnih informaciji postane jasno, kako Vili Kovačič ni dramski subjekt, temveč je samo infrastrukturni objekt.

Ker je razočaranih, se pravi voljnih Vilijev v tej državi približno toliko, kot je razočaranih, se pravi voljnih igralcev v resničnostnih šovih, je Vili Kovačič na nek način tragična osebnost. Ko bo njegova vloga v resničnostnem šovu Drugi tir išče lastnika odigrana, bo neusmiljeno zavržen in napoten v upokojenski purgatorij.

Če je bil nedeljski referendum tako molitev za njegovo dušo, tudi prav. Čeprav bi bilo ceneje, ko bi to storili pri nedeljskih mašah.