Morda še največje presenečenje razkrite zgodbe o prisluhih in vohunjenju je v tem, da so bile nekatere vlade očitno dejansko presenečene. Sicer nadaljnja razkritja kažejo, da je tovrstna praksa nadzora še kako živa, recimo v Franciji ali v Veliki Britaniji, a dejstvo je, da smo v Evropi morda še najbolj žgečkljivi, ko se nas dotakne mogoča ameriška roka. Razkritja o vohunstvo se berejo kot kakšne knjige, ki so jih napisali nekdanji agentje tajnih služb. Najprej mi pride na misel Robert Baer, zdaj kolumnist ameriškega tednika Time, čigar knjigo See no Evil so si, denimo, izposodili ustvarjalci filmske uspešnice Syriana.
Ameriški državni sekretar John Kerry je med tednom izjavil, da zbiranje informacij o drugih državah ni "neobičajno". Zakaj si torej evropski voditelji zatiskajo oči?
Pogajanja o trgovinskem sporazumu med EU-jem in ZDA naj bi se v ponedeljek vendarle začela, a bo hkrati potekala tudi preiskava domnevnega vohunjenja ZDA, je napovedal predsednik Evropske komisije Jose Manuel Barroso. Evropi naj bi prostotrgovinski sporazum, ki je več kot to, prinesel okoli 119 milijard evrov na leto, ZDA 95 milijard evrov, so izračunali v Bruslju.
Vohunjenje ni lepo, ampak se očitno dogaja. To, kar se je zgodilo z bolivijskim predsednikom Moralesom, je bilo pravzaprav še veliko grše, in podobne reči se navadno ne dogajajo. Priznam pa, da nisem prepričan, da je Edward Snowden storil res nekaj takega, da bi ga morale ZDA loviti po Evropi s prizemljitvijo letala bolivijskega predsednika. Verjetno nekdo, nekje v Hollywoodu že računa, da bi bil film o Snowdenu lahko kaj kmalu na velikem platnu.
Nadzor je ena od tistih reči, ki sodi k razcvetu sodobne tehnologije. Kitajci (izbrani brez kakršnih koli predsodkov) vidijo spletno svobodo bistveno drugače, kot jo razumemo mi. Splet, ki ga nekako identificiramo kot neko brezmejno polje svobode, z alternativnimi pogledi, vestmi, kot polje možnega, je s tem, ko je postal ljudski, nedvomno močno orodje. Tako politično kot nadzorno. Urejanje in osmišljanje sveta je nemara eno vodil filozofije. Filozofija vsake obveščevalne službe je, da obvešča, da informira in da je informirana. Mirno sprejmemo navzočnost obveščevalnih služb na kriznih žariščih in se čudimo, ko ugotovimo, da jih zanimamo mi. Dolgočasni mi. Naša digitalna sled je izjemna. Vedno znova se zgrozim, ko mi neka spletna stran vedno znova ponuja artikel, ki sem ga sicer kupil že pred meseci.
Medtem ko mirno prežvečimo zgodbe nekdanjih ustvarjalcev političnih komplotov, si v sodobnem svetu, kjer namesto pogovora iščemo rdečo lučko na pametnem mobilniku, ki nas obvešča o novem tekstovnem sporočilu, elektronski pošti ali zapisu na Twitterju, ne bi smeli delati utvar. Digitalno življenje je postalo del prostranega nadzora, s piškotki ali brez njih. Si predstavljate, da ne morem niti obnoviti licence za navigacijsko napravo, ki sem jo kupil v Belgiji, ker je moj elektronski naslov registriran v Sloveniji? Enotni trg in podobne zgodbe, ki se jim boste lahko nasmejali, ko se bo cena mobilne telefonije približala enotni, ne glede na to, ali se slišimo iz Ljutomera, Berlina ali Madrida. Moja IP številka je menda ves čas enaka. Vsak računalnik ve, da sem v Belgiji.