Športa in kulture pa ne gre mešati s politiko. V nadaljevanju pa se je vendarle razgovoril. Krivdo za, imenoval ga je prepir, je porazdelil med obe strani, pravzaprav je dodal še tretjo, Zahod. Kritizirali pa naj bi se le Rusi.

Stališče, ki me ni pustilo neprizadetega. Vloge v ukrajinski tragediji so jasno opredeljene. V Ukrajini ne gre za nekakšen prepir med dvema sosednjima državama, ampak za rusko invazijo, za neizzvan, nelegalen in nemoralen napad Putinovega režima na Ukrajino. Gre za vojno, nekaj, kar bi moralo skrbeti vsakega med nami.

Zakaj je ravnanje ruskega predsednika Putina tako skrb vzbujajoče pravzaprav zavržno in vse obsodbe vredno?

Rusija neusmiljeno tepta mednarodno pravo, začenši z Ustanovno listino OZN-a, biblijo današnje svetovne ureditve. Ta v členu 2 (4) prepoveduje uporabo sile ali grožnjo z njo zoper ozemeljsko celovitost in politično neodvisnost druge države. S t. i. memorandumom iz Budimpešte iz leta 1994 se je Rusija še dodatno izrecno zavezala, da bo spoštovala suverenost in ozemeljsko celovitost sosednje Ukrajine v zameno za njeno odpoved nuklearnemu orožju, ki je ostalo na njenem ozemlju po razpadu Sovjetske zveze. Pred dnevi je Rusija tudi ignorirala ukaz Meddržavnega sodišča, najvišjega sodnega organa OZN-a, da nemudoma konča svoje vojaške operacije v Ukrajini.

Z grobo vojaško silo si Rusija skuša podrediti sosednjo državo in jo vključiti v svoje vplivno območje. Odreka ji njeno suverenost, odreka ji pravico, da sama odloča o svoji notranji ureditvi in zunanji politiki, o svoji prihodnosti. Še več, v zadnjih svojih nastopih ji ruski predsednik celo odreka pravico do njenega obstoja. Ob obsodbi tega početja v Generalni skupščini OZN-a na začetku tega meseca, so ruskemu predsedniku stopili v bran le diktatorji Belorusije, Sirije, Severne Koreje in Eritreje. Ob vsem tem pa rusko vodstvo svoji javnosti z raznoraznimi propagandnimi prijemi Rusijo prikazuje kot žrtev. Ukrajina naj bi ogrožala Rusijo (drugo največjo vojaško silo na svetu, oboroženo z nuklearnim in drugim najsodobnejšim orožjem) in to z nacifikacijo svojega vodstva in militarizacijo ukrajinske države ter genocidom, ki naj bi ga ta izvajala nad rusko manjšino na vzhodu države v Donecku in Lugansku. Ogrožala pa jo naj bi tudi širitev Nata proti vzhodu, čeprav naj bi ji bila dana obljuba, da se to ne bo zgodilo. Dokazov za svoje trditve Rusija ne predloži, čeprav je imela glede genocida pred kratkim priložnost v postopku pred Meddržavnim sodiščem, ki pa se ga ni udeležila, ampak spet enostavno ignorirala. Groteskno je primerjati ukrajinskega predsednika Zelenskega, po rodu Juda, z nacisti. Njegova družina in ukrajinski narod sicer sta pod slednjimi v drugi svetovni vojni utrpela veliko gorja, ki ga zdaj, sodeč po žrtvah, beguncih in razdejanju ruski agresor lahko preseže. V vseh teh letih, odkar je prišel na oblast, ruski predsednik tudi ni prišel na dan z dokumentom, ki bi dokazoval zavezo o neširitvi Nata proti ruskim mejam. Ni bil Nato tisti, ki bi se hotel za vsako ceno širiti proti vzhodu celine. Nasprotno, vzhodno- in srednjeevropske države in narodi (vključno z nekaterimi v sami Sovjetski zvezi) so bili tisti, ki so za vsako ceno želeli na Zahod. Ti so se želeli iztrgati iz sovjetskega oziroma ruskega objema ter podrejenosti in zatiranja. Vse do prve ruske agresije na Ukrajino pred osmimi leti na vzhodu celine Natove infrastrukture in dodatnih sil praktično ni bilo. Par tisoč Natovim vojakom, nameščenim v vzhodnih članicah zavezništva po prvem napadu, se je v zadnjih tednih pridružilo še nekaj. Spomnimo, šlo je za čas, ko je Rusija na mejah Ukrajine in v zahodnem delu države brez pojasnila nakopičila 190 tisoč pripadnikov svojih oboroženih sil. Države članice zavezništva Nata so do ruske aneksije Krima leta 2014 krepko zmanjševale obrambne proračune in število ameriških vojakov v Nemčiji oziroma Evropi se je do takrat z nekaj sto tisoč po koncu hladne vojne zmanjšalo na nekaj deset tisoč. Nato ali kakšna njegova članica niso nikoli napadli Sovjetske zveze ali njene naslednice Rusije. Obratno pa je bilo kar nekaj vojaških posredovanj Sovjetske zveze in Rusije v sosednjih državah (Nemška demokratična republika – 1953, Madžarska – 1956, Češkoslovaška – 1968, Gruzija – 2008, Ukrajina – 2014).

Invazija v Ukrajini in njena podreditev predstavljata le del širših prizadevanj ruskega predsednika, da Rusiji povrne veljavo nekdanje Sovjetske zveze in carske Rusije. Prizadevanj, da se kolo zgodovine zavrti nazaj in da se evropski in s tem tudi svetovni politični, varnostni in pravni red postavi na drugačne temelje, kot so bili izgrajevani po drugi svetovni vojni. V njem bi bilo zelo malo prostora za enakopravno sodelovanje med državami, za obstoj mednarodnih organizacij ter mednarodnega prava in veliko za uveljavljanje gole sile in diktata močnejših, ki razpolagajo z nuklearnim orožjem. Tudi z njim je na začetku invazije grozil ruski predsednik. Pred našimi očmi se v teh dneh podira evropska ureditev, zajeta v helsinškem sklepnem dokumentu iz leta 1975, ki ga je podpisala Sovjetska zveza in nasledila Rusija. Ta je nastal v krogu prizadevanja Konference oziroma Organizacije za varnost in sodelovanje v Evropi. Spomnimo na njegova načela: 1) suverena enakost držav, 2) vzdrževanje od uporabe in grožnje z uporabo sile, 3) nedotakljivost meja, 4) teritorialna celovitost držav, 5) miroljubno reševanje sporov, 6) nevmešavanje v notranje zadeve, 7) spoštovanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin, vključno s svobodo mišljenja, vesti, vere in prepričanja, 8) enakost pravic in samoodločbe narodov, 9) sodelovanje med državami, 10) izpostavljanje obveznosti mednarodnega prava v dobri veri. Gre za načela, za katera verjamem, da so oziroma bi morala biti pri srcu tudi ljubiteljem kulture in športa. Rusija je v preteklih tednih prekršila prav vse.

Ne gre za nekakšno filozofsko, teoretično razmišljanje, ampak za nekaj zelo konkretnega, kar občutimo, vidimo, če nismo ravno slepi, že tudi zunaj ukrajinskih meja. Ne gre le za begunce, ki so preplavili Evropo in ki smo jih tako toplo sprejeli. Vojna se odraža na pretrganih gospodarskih, trgovinskih povezavah, na višjih cenah energentov in blaga ter na višji inflaciji itd.

Upam, če ne že omenjeno, da bodo mojega apolitičnega znanca o potrebi ne samo obsodbe ruske agresije, ampak tudi njene takojšnje zaustavitve prepričale grozljive podobe, ki prihajajo z dežele ob Dnepru v teh dneh. Mislim na namerna vsakodnevna bombardiranja bolnišnic, šol, vrtcev, stanovanjskih poslopij, gledališč in trgovskih centrov. Mislim na uporabo prepovedanih kasetnih bomb. Gre za vojna hudodelstva. Z njimi skuša ruska vojska ubiti voljo Ukrajincev do odpora, do obrambe. Do nje, tako individualne kot kolektivne, imajo Ukrajinci po Ustanovni listini OZN-a (čl. 51) in običajnem mednarodnem pravu vso pravico. Pri obrambi svoje demokratične ureditve in svobode upravičeno pričakujejo našo solidarnost in pomoč. Njihovo preživetje je stvar vseh nas.