Kampanja teče že nekaj časa, saj so predsedniške volitve pokazale, da je pozen vstop v tekmo lahko odločilna napaka. Hitijo zlasti tiste stranke, ki jim ankete kažejo možnost zmage. Janšev SDS je tako že decembra zasul družbena omrežja s promocijskimi spoti, ki kažejo, da bo zdravstvo ključna predvolilna tema in adut večno največje opozicijske stranke. Januarja naj bi program in tudi svoje potencialne ministre predstavil Židanov SD. Stranka, ki je bila na prejšnjih volitvah že na robu propada, zdaj napada položaje SMC-ja, formalno koalicijske zaveznice, realno pa še vedno največje tekmice. Na startnih položajih so tudi vse druge stranke, vključno z novinci, ki se bodo skušali približati meteorskemu uspehu Cerarjevih pred štirimi leti.

Volilne napovedi in špekulacije o tem, kakšna bo prihodnja vlada, so seveda ta hip brez vrednosti, saj je neznank in spremenljivk preprosto preveč. So pa jasne ključne dileme prihodnjega političnega prizorišča Slovenije.

Prvo je zagotovo vprašanje, ali se je izteklo obdobje političnih novih obrazov, v katere državljani vlagajo nerealna pričakovanja in nad katerimi so zato običajno razočarani že dan po volilni nedelji. Predsedniške volitve kažejo, da ne. Razočaranje nad politiko kljub koncu krize ne popušča, občutki, da je družba vse bolj nepravična in neenakost vse večja, pa so med ljudmi, ki jih statistika pogosto ne zajame, celo močnejši.

Seveda pa to ne pomeni, da lahko novinci – teh bo tokrat očitno rekordno število – avtomatično računajo na uspeh. Nasprotno. Kaže, da tradicionalne stranke pripravljajo protiudarec in v svoje ekipe pospešeno vključujejo strokovnjake raznih profilov – od zdravnikov, pravnikov do bolj ali manj uspešnih gospodarstvenikov. "Neodvisni in ugledni" bo očitno mantra naslednjih volitev, ki bi jih lahko dobila stranka z najkompetentnejšo (ali najprepričljivejšo) ekipo za prenovo zdravstvenega sistema. Če sodimo po (ne)uspehih dozdajšnjih vlad, je to pretežek projekt tudi za močne politične skupine, za nove, ki morajo najprej poiskati 88 kandidatov za vse volilne okraje, pa bo še bistveno težji.

Ali se torej SDS in (ali) SD, kljub padcem in porazom v dolgi zgodovini obeh strank, lahko vrneta na vrh, je druga pomembna neznanka prihodnjih volitev, tesno povezana s prvo. Za obe stranki so prihodnje volitve odločilne, dober izid pa nuja političnega preživetja, zlasti obeh predsednikov, Janše in Židana. Spopad bo zato brezkompromisen, štel bo vsak glas. Tudi tokrat bo namreč odločala volilna udeležba, ki pa bo odvisna od celotne politične ponudbe. Zgodilo se je že, da so volitve odločili glasovi proti, a udeležba ne bo vsako leto nižja le, če bodo državljani imeli izbiro. Veliko število akterjev pa ne pomeni nujno veliko novih idej.

Prihodnja leta bodo silno pomembna zlasti za prihodnost Evropske unije, ki je še vedno brez jasne vizije. Med velikimi slovenskimi strankami nobena ne zagovarja izstopa iz EU-ja, razlike med njimi so samo v odtenkih, ki pa utegnejo postati vse pomembnejši. Kateri skupini se bo priključila Slovenija – jedrni z Nemčijo in Francijo ali morda Višegrajski? Kako bo politika prepričala volivce, da ni samo poslušna učenka v bruseljskih klopeh? Se bo tradicionalna naklonjenost državljanov evropski ideji spremenila, če EU ne bo odigral vloge, kakršno pričakuje Slovenija pri uveljavitvi arbitražne odločitve?

Morda prihodnost EU-ja in položaj Slovenije v njej še ne bo ključna tema parlamentarnih volitev, bo pa zagotovo pred evropskimi, ko bo državo že vodila nova vlada. Pri kateri pa ne bo pomembno samo, katera stranka bo predlagala mandatarja, ampak tudi, ali bo po 17 letih mogoče sestaviti koalicijo brez DeSUS-a. To je tretja pomembna neznanka prihodnjih volitev. Karl Erjavec je minister že skoraj dvajset let, DeSUS je po dolžini vladanja prehitel LDS. Vpliv te stranke ni vedno odločilen, vendar brez njenega soglasja resnejših projektov ne more izpeljati nobena vladna ekipa. Ko bo mandatar prvič lahko sestavil koalicijo tudi brez upokojenske stranke, bo to napoved resnejših sprememb v slovenski politiki.

Četrta, na videz manj pomembna neznanka je volilna kampanja. Ta se je že pred predsedniškimi volitvami v veliki meri preselila na splet, vpliv družbenih omrežij prehiteva tradicionalne medije. S tem pa je politika dobila tudi neomejeno možnost nefiltrirane propagande. Ločevanje dejstev od lažnih novic in popačene realnosti bo morda celo ključni izziv prihodnjih volitev.

Do takrat je sicer še nekaj mesecev, med katerimi se bo dogajalo zelo veliko, zgodilo pa malo ali nič. Parlament se bo do maja še sestajal, a zagotovo nobene pomembne odločitve ne bo več sprejel. Pravzaprav bo v resnici izgubljeno celo leto. Čez poletje bodo zmagovalne stranke sestavljale vlado in koalicijo, jeseni bo novi parlament imenoval vlado. Ko bo ta končala obvezne kadrovske menjave, bomo že nazdravljali letu 2019. V upanju, da se bo super volilno leto končalo z manj neznankami, kot se je začelo.