Domnevno najbogatejši Evropejec Bernard Arnault, ki ima v lasti blagovne znamke Christian Dior, Dom Pérignon in Louis Vuitton, očitno belgijskih uradnikov ne bo prepričal, da je v zadnjih štirih mesecih preživel tri leta na ozemlju Kraljevine Belgije. Nerodno, mar ne. Francoski predsednik Hollande sicer še ni predstavil alternativnega predloga zrušenemu 75-odstotnemu odbitku prihodkov posameznikom, ki letno zaslužijo več kot milijon, tako da je tudi brez belgijske možnosti Arnault še varen pred preveč pogoltno državo.

Francija ima sicer že brez dodatnega obdavčevanja višje davke na (visoke) plače kot Belgija. Odločitev belgijskih državnih organov še ni dokončna in še vedno se lahko najde dovolj interesa, da Arnault v Bruselj prinese moskovsko rokovanje s potnimi listi. Sindrom Gerarda Depardieuja kajpak. Zadnjo besedo ima parlamentarni odbor. Politika pa je menda umetnost mogočega. In umetnost retoričnih obratov.

Za poseben retorični salto je v zadnjih dneh poskrbel tudi predsednik Evropske komisije, ki je tako rekoč zatrdil, da je najhujše v krizi, t. i. izredni ukrepi, za nami. Je prižgal luč? Morda tisto na koncu predora, za katero naj bi poskrbela izvolitev evropskega "gospoda Spremembe", Francoisa Hollanda. Resnih sprememb namreč ni. Vedno več je le opažanj, da recesija ni zgolj vzrok, da varčevanje ni le rešitev.

Ne glede na to, kako močno se lahko trudite, da bi od evropskih institucij izvlekli kakršen koli resen odgovor na vprašanje, ali bi morebiti veljalo razmisliti o trenutnih pristopih, ki siromašijo Grke, odpuščajo Špance in Portugalce, dobite enake odgovore. Ohranjati pot fiskalne konsolidacije, ker "ne more biti vzdržne rasti brez vzdržnih javnih financ", kot je včeraj dejal denarni komisar Olli Rehn. Na splošno Rehn finančne in gospodarske razmere v območju evra opisuje z besedami, da "pacient ni več na intenzivni negi", a da bo zdravljenje še trajalo.

Ključno vprašanje te krize ne bi smelo biti, ali bodo preživele banke, evro in podobno, kar je bolj kot ne odvisno le od politične volje, temveč kako jo bodo preživeli ljudje, ki si intenzivne nege ne morejo privoščiti. Kaj izmed tega bi moralo biti samoumevno, presodite sami. In ker ni treba, da se sam razglasim za avtorja kakršne koli analize, si izposojam stališče nobelovca Josepha Stiglitza, ki je prejšnji torek dejal, da je verjetnost, da bodo varčevalni ukrepi izboljšali evropska gospodarstva, zelo blizu nikakršni. Pri tem se je Stiglitz na obisku v Indiji spraševal, zakaj države, potem ko so videle, kako je brezposelnost narasla v Grčiji in Španiji (kjer presega četrtino delovne sile), sledijo isti smeri, ne glede na dokaze.

Evropski denarni komisar Rehn je včeraj slikal drugačno sliko. Ko je odgovarjal na vprašanje o poročilu, v katerem ekonomista Mednarodnega denarnega sklada poročata o podcenjevanju negativnega učinka varčevalnih ukrepov na rast, je dejal, da na podlagi ene študije ne bi smeli delati resnih sklepov glede politik. Pri tem se je vprašal, kaj bi se zgodilo, če bi se Rim po novembru 2011 odločil za drugačno pot, kot jo je uvedel tehnokrat Mario Monti.

Še to: Olli Rehn pravi, da bomo državljani EU-ja izboljšanje v vsakdanjem življenju čutili z manjšo zamudo. Več kot 26 milijonov brezposelnih. Neslavni rekordi v nastajanju.

Kdo ima torej prav? Za koga si želite, da bi imel prav?