V bistvu gre za zanimiv obrat, ko dvesto let pozneje bolje poznamo poraženca kot zmagovalce. Verjetno je to eden redkejših primerov, konec koncev, saj vemo, da zgodovino pišejo zmagovalci. A lik Napoleona je ostal očitno tako močno zarisan v zgodovinski zavesti, da je preprosto bolj prepoznaven, kot sta poveljnika pruske in britanske vojske, ki sta porazila pred tem skorajda neustavljivega francoskega voditelja. Morda ima tudi ABBA kaj s tem. Kdo ve, ampak spevni Švedi v verzih dejansko povedo, da je Napoleon tam – sam proti vsem – doživel svoj poraz.

V teh zadnjih dneh je povezovanj z bitko pri Waterlooju ogromno. Svarila iz Francije, naj se Britanci ne uštejejo, kot se je Napoleon, in naj ostanejo del evropske politične družine, Evropske unije torej. Pa potem svarila, ki so povezana z Grčijo in njenim morebitnim dolžniškim porazom.

Res, le koga si bi zapomnili, če bi se vsi črni scenariji glede teh dveh držav uresničili, kako bo zgodovina sodila premierja Camerona ali premierja Ciprasa. Kdo ve.

Ves ta čas, ko preštevamo načine, na katere je še mogoče izraziti usodnost reševalnih korakov grške likvidnosti in s tem (po)plačilne sposobnosti, se vrstijo takšne in drugačne sodbe, mnenja, neuradne govorice, ki nam dajejo vedeti, da se, čeprav se ni še nič zgodilo, veliko dogaja. To kopičenje pritiska, negativne energije je tako rekoč nerazumljivo. Kako je mogoče v obdobju, ko na Twitterju sproti prevajamo 140 znakov iz grščine, kitajščine, arabščine in drugih jezikov v vam in meni razumljive stavke, da se denimo Juncker in Cipras ne moreta razumeti. Ob vseh prevajalcih in tolmačih, ki jih zaposluje Evropska komisija in pač tudi druge institucije.

Malce karikiram, seveda, a morda bi bilo bolje oceniti, da se preprosto ne želita ali ne zmoreta razumeti. Krivda za to nikakor ne more biti samo na eni strani, vsaj po navadi je tako. Institucije, kot ljubkovalno pravijo trojki po novem, sicer niso ravno sinonim razumevanja, a upam si trditi, da so v času zatona razumevanja za prakse trojke tudi same bile pripravljene postati bolj priljudne. Dokler nista prišla na sceno Cipras in Varufakis. Z vsemi možnostmi doseči dober dogovor, a se preprosto niso razumeli. In se verjetno, očitno, še zdaj ne.

Grškemu premierju je s sklicem posebnega vrha evrskega območja za ponedeljek nemara uspelo na kup spraviti vse veljake evrskega območja, ne da bi dejansko storil kaj od tistega, kar od njega pričakujejo. Bo to zanj dovolj? Predsednik Evropskega sveta Donald Tusk je namreč pred vrhom zapisal, da si ne bi smeli delati utvar, da bi lahko dosegli čarobne rešitve. Kot je dodal, srečanje ne bo zadnji korak, saj na njem ne bo tehničnih pogajanj, kar da je naloga ministrov za finance. Sprejetje dobrega dogovora ali bankrot, piše Tusk. Prvič jasno in očitno o ultimatu.

Ne, ne mislim, da je razprava o Grčiji kakor koli primerljiva z dogodki pri Waterlooju pred 200 leti. In tudi v Bruslju si ne bi smeli želeti, ali celo privoščiti, poraza grškega premierja. Premier Cipras bo v Bruslju - glede na trenutna razmerja naklonjenosti – sam proti vsem, a tudi ali pa celo predvsem, po lastni krivdi. Meni to sicer ni posebej všeč, ker je razprava o Grčiji postala razprava po načelu, ali ste z nami ali pa proti nam. Dobro pa vemo, kam pripeljejo take razprave. Nikamor.