Smešno, če ne bi bilo žalostno, izpadejo stališča, da je treba intenzivirati pogajanja o ukrepih v zameno za svež denar posojilodajalcev ter da so srečanja potekala v konstruktivnem vzdušju. To so bila namreč stališča zadnjih srečanj premierja Ciprasa z nemško kanclerko Merklovo in s francoskim predsednikom Hollandom ter s predsednikom Evropske komisije Junckerjem. Zelo zgovorni zaključki neskončnega dajanja vtisa.

Reševanje (še vedno nedovršni glagol) Grčije je svojevrsten preizkus resnosti in vztrajnosti. Resnosti ob spremljanju vedno istih zaključkov sestankov, ki več kot očitno ne prinašajo napredka. Vztrajnosti ob tem, da se sploh še kdo trudi ves čas spremljati nasprotujoča si stališča uradnih in neuradnih virov, ki zanikajo ali pa potrjujejo izrečene besede.

Priznam, v zadnjem obdobju sem postal še posebej alergičen na prehodne sklepe, na nezveneče in pomensko nejasne besede ter stališča neimenovanih virov. Zadnjič sem sedel zraven neimenovanega grškega vira, ki ga seveda nisem razumel, ker je govoril grško novinarskim kolegom, a so ti pridno tvitali skorajda sočasno ob izrečenih besedah tudi v angleščini. Pozneje je prijazno še ponovil vse, kar je povedal tudi za nas, izgubljene s prevodom, v nam bolj razumljivem jeziku, a vseeno Twitter. Popolnoma nova resničnost našega novinarskega dela. Nova podlaga za prenos informacij, ki pa je obenem še bolj izpostavljena ranljivosti in izpostavlja predvsem pomen preverjanja informacij. Na neki način nas je Twitter prisilil v to, da sledimo vsem mogočim akterjem in ne-akterjem, ki po eni strani lahko informirajo, po drugi strani pa lahko tudi čisto načrtno manipulirajo.

Naš medijski svet (pa s tem ne mislim le na našega poklicnega) je posledično postal relevantnejši z možnostjo, da lahko vsakdo javno objavi, kar se mu zdi pomembno in smiselno, in da obstaja ogromno ljudi, ki so brez znanja o neki zadevi pripravljeni tisto zadevo kot zveličavno vnovič objaviti ali kako drugače označiti ter s tem narediti relevantno. Pomešalo se je vse, kar se je v novinarskem žanru dalo. Mnenjska sporočila brez informativne vrednosti prek nepreverjenih govoric do relevantnih informacij na istem kanalu, profilu. Twitter nas je pripeljal v položaj, ko še bolj dvomimo v vsako zapisano besedo in se (vsaj v mojem primeru) vračamo k hardnews medijem in poročevalcem.

Zgodba je najbrž popolnoma drugačna na grški strani. To, da notranji sistem (tudi socialna država) ne deluje, je zelo zoprna, celo nevarna reč. A to, da se na silo, razen z vojno, ne da veliko doseči, bi pa v Bruslju in drugod tudi lahko vedeli. Krivde za zdajšnje razmere v Grčiji je dovolj, prav tako tudi poučnih primerov slabih praks, iz katerih se lahko učimo za ustreznejše ravnanje v prihodnje. Ja pa tudi res, da je sam poudarek te zgodbe odvisen predvsem od tega, kje jo preberete. Tam, kjer so Sirizi bolj naklonjeni, boste težko našli resno kritično misel o ravnanju grške vlade.

V tej zgodbi o grški dolžniški tragediji se potem namesto o nespametnih potezah prejšnjih grških vlad in napačnih odločitev tamkajšnjih odločevalcev pogovarjamo o zlobnih tujcih, ki pridejo v črnih oblekah in zahtevajo red, delo in disciplino. Namesto, da bi se pogovarjali o tem, kako vzeti tam, kjer je in dati tja, kjer ni (se pravi o pobiranju davkov, denimo), smo privolili v razpravo o revnih Grkih, ki da trpijo še bistveno bolj kot reveži, v kateri izmed tretjih držav. In tej logiki sledi še naprej grška vlada, ki bi se pogajala s političnim vrhom evropskih držav, ne bi pa storila ničesar na tehničnem področju. Videz in neskončno ponavljanje predvolilnih retoričnih fraz. Tam pa, kjer imajo Ciprasa za navadnega populista, ne bo nobenega razumevanja do možnosti drugačnih usmeritev, do demokratične zavrnitve trojkinih zeli in kar je še podobnega.

"Ljudje počasi izgubljajo potrpljenje," je dejal Juncker med tednom v Bruslju in dodal, da je tudi sam človek. Položaj Grčije je opisal s prispodobo o kravi na ledu, nemškim pregovorom o reševanju težkega problema. "Krava se kar naprej opoteka, danes jo bomo spet poskušali potisniti," je dejal in šel potiskat. Predsednik Evropskega sveta in vrha evrskega območja Donald Tusk pa je Grčijo posvaril, da je kockanja konec in da so zdaj potrebne odločitve, ne pogajanja.

Najbrž si lahko mislite, kako navdušeni so nad morebitnim popuščanjem grški vladi na Portugalskem, Irskem, Cipru ali v Španiji, kjer so prav tako menjali vlade, a so te nato vseeno sodelovale s posojilodajalci. Ne pravim, da so pristopi trojke edini zveličavni. Sploh ne, a za to, da se birokratski logiki doda nekaj več človečnosti so pogajanja. Čas se izteka. Nekdo bo nekega dne preprosto rekel, da je igre konec, svari Donald Tusk. Škoda je bila že zdavnaj storjena, zdaj pa imamo še začaran krog metanja kock ob navzočnosti dolgih, kislih obrazov ter sočasnega potiskanja krav po ledu.