Malce nelogično morda, a rekel bi, da predvolilne obljube Davida Camerona delajo pravcato uslugo evropskim državljanom, saj britanski primer daje pomemben zgled za druge. Nezadovoljstvo Britancev nad EU-jem je sicer daleč od tega, da bi imelo res trdne vsebinske korenine, a že to, da ima na Otoku EU težave s svojim imidžem, je dovolj problematična tema, ki se jo je treba lotiti z ustreznimi pristopi. Včeraj smo (več kot očitno zelo tiho) zaznamovali desetletnico padca ustave za EU, ki so jo na referendumu zavrnili francoski volivci. Sledil je še padec na Nizozemskem in začelo se je delo s poznejšo lizbonsko pogodbo. Trenutek globokega premisleka o tem, kako naj se EU gradi naprej, dva irska referenduma (ker izid prvega ni bil pravi) in voila ...

Ni pa vsaka sprememba nujno na bolje in tako ni nujno, da bo izkupiček tak, da bomo z reformami zadovoljni vsi, mar ne? A izhodišče je dobro. Evropska unija se v zadnjih letih pregovorno boji krepkejših sprememb, a jo je grška dolžniška gospodarska kriza močno spremenila. Čeprav smo velikokrat slišali o tem, da je treba poglabljati Unijo, kar naj bi bilo v samem temelju protikriznih ukrepov, pa se je povsem zares izkazalo, da so pri ustvarjanju protikriznih ukrepov posamični voditelji bistveno prodornejši, kot bi to lahko bila evropska institucija. Evrski protikrizni okvir sta zarisala Angela Merkel in Nicolas Sarkozy. Ko je ta odpadel, je za marsikoga odpadel tudi pomemben korektiv nemške logike, smer je bila tako začrtana s fiskalnim paktom. Evropska komisija je takrat le sledila tistemu in nato izvajala tisto, kar je bilo naročeno. Namesto krepitve evropskih institucij smo povsem zares doživeli razcvet moči držav članic. Tudi sistem normandijske četverice, ki se je lotila umirjanja razmer na vzhodu Ukrajine, je izrazito osredotočen na posamična evropska voditelja, Hollanda in Merklovo, ki sta v tem pogledu odigrala ključno vlogo. Evropska zunanja politika, skupna evropska zunanja politika, je počasi stopicala za njima. Treba se je samo ozreti na zadnja posredovanja francoske vojske - Mali, Srednjeafriška republika. Najprej Hollande, nato EU.

Potem je tu Grčija. Tamkajšnji premier Aleksis Cipras igra dvojno igro. Po eni strani skuša razdreti enotnost držav evrskega območja, po drugi skuša omehčati najbolj izpostavljeno voditeljico, Angelo Merkel. Cipras namreč že nekaj mesecev z ustvarjanjem vtisa zakriva dejansko ohranjanje statusa quo. Ločeni sestanki z nemško kanclerko in francoskim predsednikom dajejo vtis napredka v enakopravni razpravi med Grčijo in osrednjima gospodarstvoma v EU-ju, vsaj v nasprotju s prejšnjim diktatom uradnikov trojke, kot mu pravijo. Posledica je, da so preostale evrske države zrelativizirane na države, ki sicer nedvomno imajo interes, tudi krepko izpostavljenost grškemu dolgu, a v Grčiji zanje ne kažejo nikakršnega interesa. Iskrice letijo že ves čas, med nemško sedmo silo se pojavljajo vprašanja, zakaj nihče drug jasno in javno ne pove, da se strinja z odločnostjo in nepopustljivostjo Angele Merkel.

David Cameron je pretekli teden najprej doma sprejel Jean-Clauda Junckerja, o katerem pred izborom za predsednika Evropske komisije ni našel veliko lepih besed. Nato se je odpravil tja, kjer bodo odločali o tem, kakšen bo prihodnji EU. Ne bi se smeli slepiti, a vrsto let kopičenja "moči" (predvsem gre za tehnične pristojnosti in izvedbo med državami dogovorjenih ukrepov) v roke Evropske komisije je prineslo predvsem zavedanje o tem, da je treba ključno moč ohraniti med državami članicami. Ne gre za to, da bi Evropska komisija ne imela dobrih idej. A tiste, ki jih ne morete spraviti prek Evropskega parlamenta in še bolj ključno mimo držav članic, so nepotrebne. Saj veste, kaj pravijo: pot v pekel je tlakovana z dobrimi nameni. Na koncu pa vedno odločajo voditelji Evropske unije. Načeloma vsi.

Neki bruseljski analitik mi je zadnjič na kratko orisal glavno razliko med morebitnim britanskim in grškim izstopom iz EU-ja ali evrskega območja. Brexit je grožnja države ali državi, ki ima denar, grexit je grožnja državi ali države, ki ga nima. Obe bi radi zaradi teh groženj nekaj pridobili. Pred voditelji Evropske unije je osrednje vprašanje - kako prodati popuščanje Londonu kot pridobitev za vse. Retorika je že šla v to smer. Minilo je leto dni od evropskih volitev, ki so ponujale slogan tokrat je drugače, ker smo prek Evropskega parlamenta posredno izbrali tudi predsednika Evropske komisije. A tokrat bo zares drugače, če se bo kaj zares spremenilo. Spremembe (na bolje, seveda) v Evropski uniji so zaželene, so celo nujne. Za to (in za zdaj) 12 točk Londonu.