Revolucije za Bruselj in preostale voditelje držav EU-ja ni in je ne bo. Mednarodni dogovori se spoštujejo ne glede na to, da se vlade menjajo. Preigrajmo nekaj scenarijev. Razmislekov, ki si ne delajo utvar, da so lahko napačni.

Izguba časa. Taka bi bila lahko ocena še enega pogovora o tem, ali je tisto, kar so se finančni ministri evrskega območja dogovorili 20. februarja, res tisto, kar je treba uresničiti. Namreč, če se v noči na petek ni zgodilo nič drugega kot to, da so morali grškemu premierju še enkrat povedati že povedano, potem je bila to - preprosto povedano - izguba časa. In glede na sklepe ter razprave po tem zasedanju tudi nič ni videti, da bi se kaj spremenilo, razen tega, da je časa za ukrepanje še kakšen dan manj. Zdaj se namesto besede Grexit, ki ponazarja po mojem mnenju še vedno zelo malo verjeten grški izstop iz evrskega območja, govori o Grexidentu, se pravi o nezgodi, ki bi Grčijo odnesla iz evrskega območja. Bananin olupek, ki kar kliče po spektakularnem padcu.

Ciprasov uspeh. Vsekakor to, da je namesto razprave s trojko začel razprave na visoki politični ravni. Z izbranimi imeni, ki čeprav niso nujno privrženci enakih političnih stališč, govorijo isto. Pravila in še enkrat pravila, strukturne reforme in vse, kar je še podobnega. Čeprav je grška politična retorika utopila trojko v besedi institucije, je povsem jasno, da brez nadaljevanja dela, ki ga opravlja trojka na terenu, ne bo šlo. Kaj je Ciprasov neznanski uspeh? To, da nekaj mesecev po volilni zmagi še vedno vodi predvolilno kampanjo.

Ciprasov neuspeh. Vsekakor to, da so nočni sklepi mini evrskega vrha povsem jasni. Sklepi sestanka evrske skupine 20. februarja. Finančni ministri so tisti, ki ostajajo naslov za nadaljnjo razpravo. Kar bi morda lahko prevesilo tehtnico na njegovo stran, so morebitni premiki, pogled skozi prste, pri implementaciji obljubljenih ukrepov v zameno za svež denar. A najbolj neznosen neuspeh je popolno pomanjkanje zaveznikov. V tej zgodbi je Grčija na eni in 18 držav evrskega območja na drugi strani. Cipras je še naprej sam. Osamljen s svojo politično logiko (z malo možnosti, da bi se v kratkem njegov vzpon ponovil še v kateri drugi državi) ter s finančno ohromelo državno blagajno.

Optimizem. Več srečanj pomeni več interakcije, morda več razumevanja. Kar potrebuje grško-evrska tragedija, je tudi več zaupanja. To, da je Cipras razpravo o Grčiji prenesel na najvišjo raven političnega življa v EU-ju, je pravzaprav lahko zelo dobra podlaga za širitev razumevanja razmer, češ da po številnih letih recesije in varčevalnega diktata ljudje ne zmorejo več. Morda niti ni prava beseda, da ne zmorejo. Preprosto nočejo več zdravil, ki jih slabijo, medtem ko naj bi preganjala tisto drugo bolezen. To, demokracija, demokratična izvolitev na podlagi alternative prejšnjim pristopom, je njegova moč, ki jo hočeš nočeš morajo razumeti in prepoznati drugod.

V ponedeljek bo Aleksis Cipras v Berlinu. Pravi, da glede likvidnostnega stanja države ni nobenih skrbi. Sam in osamljen. Drugih tega nisem slišal reči.