Sedem desetletij miru je šlo verjetno mimo, kot bi mignil. In še danes ljudje natančno vedo, kaj počno, a se jim še sanja ne, kam bo to vodilo.

Večina med nami se še spominja tiste med učitelji tako zelo osovražene besedne zveze, kampanjsko učenje. Gre za pristop, ki skuša z minimalnim vložkom čim bolj povečati učinek. Večino tistega, kar je bilo tisti čas pomembno, je danes … predmet osvetljevanja z druge, tretje in četrte strani. Naša zgodovina, kot smo se je učili v šolah v tistem, jugoslovanskem času, je bila okužena. Gledano z današnje perspektive in z današnjim znanjem ter vedenjem preprosto smešna, cenena propaganda. V tem pogledu je pravzaprav dobro, da smo se takrat učili kampanjsko, da nas res ni zanimalo, ali pes Risko je meso zato, ker smo s tem dajali vedeti, da je to vendarle zelo bogata država, in ali so tiste fraze, ki so bile v učbeniku srbohrvaškega jezika, dejansko fraze, ki jih sploh kdo zares uporablja. Glede na to, kar slišim danes od kampanjskih učencev iz drugih nekdanjih republik, so se tudi oni učili znamenitih slovenskih pesmic za otroke, ki sem jih sam sicer nato prvič slišal iz njihovih ust, utrujenih od pačenja in poskusov ujeti tisto pravo, kleno, šolsko izgovarjavo. Pesmice ostanejo kljub kampanjskemu učenju. Slednje je danes nemara osrednja dobrina, veščina v iskanju konkurenčnosti na trgu dela. V obdobju wikipedije, spletnih enciklopedij in ogromnih zalog podatkov samo en klik stran, kampanjsko učenje ostaja osrednji način delovanja. Ključno je znajti se, uporabiti svoje znanje, ki ni nujno vsebinsko, temveč je bolj osredotočeno na orodje prenosa, se pravi, da je odvisno od sredstva, s katerim znanje dokazujete. Seveda se ne pogovarjamo o izdelavi izpušnih sistemov ali pa gradnji stolpnic. Veste, da ciljam na politično sfero. V enciklopedijo lahko danes pogleda vsak, ki ima dostop do spleta. Kaj z vsem tem znanjem storiti, je verjetno tisto, kar je najbolj relevantno. Zapomniti si vse, kar se dogaja, vedeti vse, je iluzija. Uporabiti vse mogoče kanale za to, da dokažete, da ste zmožni poiskati vse, kar se dogaja in da ste z vsem, kar je treba, seznanjeni, je veščina.

Čas mineva hitro. Še nekaj let in evropsko središče Bruslja bo prenehalo biti gradbišče. Verjetno bom kaj hitro pozabil, kako je bilo to gradbišče videti ves ta čas, odkar se spomnim tega mesta. A gradi se še naprej. Tako ta evropska četrt kot sama evropska povezava sta neskončno gradbišče, v katerem se s kampanjskimi poudarki skuša s čim manjšim vložkom doseči čim večji učinek. Vprašanje učinka je prepogosto osredotočeno na izrazito kratkovidno logiko. Prepričati medije s prodajanjem prazne slame. Privzeli smo besedišče, češ prodati je treba to Evropsko unijo. Ljudem, ki da sami ne vidijo njenega pravega smisla.

V obdobju kampanjske logike imamo velike težave. Evropska komisija je v zadnjih tednih predstavila varnostno in pa digitalno strategijo. V obeh primerih je ključna beseda strategija. A ne vsebinska, strateška usmeritev, temveč predvsem strategija pravočasnega sporočanja strategij. Le nekaj tednov po napadu na Charlie Hebdo in podobno … Prazno leporečje evropskih birokratskih skovank spakangleščine se dobro sliši, njihova odločenost je izjemna, a še vedno smo v fazi kampanjskega pritiska. Povsem namerno je pred tedni nekdo k novemu načrtu v 10 točkah za rešitev migrantskih težav ali težav migrantov po tragediji pred libijsko obalo pripisal še tistih nekaj točk izpred leta in pol po tragediji pred obalo Lampeduse. In ugotavljali smo, da so točke tako rekoč identične. "Nekaj bo treba storiti v naslednjih letih, zato smo se odločili, da sprejmemo strategijo, kako sprejeti strateško usmeritev, da bomo nekaj storili." Ta stavek bi se lahko še nadaljeval, a verjamem, da je vsem jasno, kam vodi.

Zgolj v nekaj letih v Bruslju sem doživel razprave o bombardiranju Libije, celonočne drame o reševanju in programiranju Grčije, padec Berlusconija po ameriško-evropski debati v Cannesu, risanje novih evropskih bančnih pravil po padcu Cipra, o fiskalnem paktu ter poskuse oživitve pakta za rast, dvig evropske sredinske levice, ki se je omejil na Francijo, dvig pravičniške evropske levice v Grčiji, ki pa je znova omejen le na to državo in še marsikaj drugega, kar je vodilo in spreminjalo odtenke rumenih zvezd na modrem ozadju. Teme, ki smo jih mi novinarji po sili razmer in z veliko odgovornostjo nedvomno, predvsem pa voditelji držav z odgovornostjo za posledice, obdelovali kot poznavalci. Pa čeprav smo zato spali nekaj ur in vmes prebirali besedila v dolžini zbranih del najbolj produktivnih avtorjev šunda tega sveta. Evropska unija se je spreminjala in se v zelo kratkem obdobju tudi zares močno spremenila. V vmesnem času nam je kriza vzela kar nekaj kolegov, ki so podrobno spremljali dogajanje na evropskem parketu in vestno zapisovali tudi najbolj sočne hodniške govorice. Kar je ostalo, je vakuum, ki si ga je prilastila komunikacijska hobotnica evropskih institucij. Nimate denarja za kamero, ni problema, vam jo posodimo mi. Nimate snemalca, imamo jih mi. Ah, ne skrbite, vse skupaj bomo posneli mi. Ne, ne bo vprašanj. Ni časa. Njihov komunikacijski aparat raste, število novinarjev v Bruslju pa je največje takrat, ko organizirajo plačane seminarje zanje. Podpora kampanjski logiki je izrazita.

Imamo vsaj dve krizi, ki sta v svojem bistvu lahko celo uničujoči za evropski projekt, a sta lahko obenem tudi zgolj in samo politični igrici. Brexit in pa Grexit. Dve popolnoma nasprotni možnosti s skorajda identičnimi postavkami. V prvem primeru pravijo, da jim gre tako dobro, da mora EU nekaj dati v zameno za njihov obstanek v druščini. V drugem primeru so prepričani, da jim gre tako slabo, da jim mora EU nekaj dati v zameno za njihov obstanek v druščini. Iskanje kampanjskih prednosti obeh držav je zelo slikovito. David Cameron bo še naprej iskal način, kako upogniti države članice Evropske unije, naj pristanejo na spremembo, ki bodo v korist VB-ju. Kampanja bo terjala svoj dolg, referendum, ki bi VB usmeril k izhodu, bi lahko prinesel nov premislek Škotov o neodvisnosti, morda tudi z drugačnim izkupičkom. Igranje te igre je za EU zelo težko. 70 let miru in napredka je ta (ali pa kar ves) čas na preizkušnjah tudi zaradi kampanjskih obljub. Podobno je v Grčiji. Kampanjsko razmišljanje tudi pozno po tem, ko so volilni lističi oddani, prinaša predvsem razprave o bankrotu in izstopanju iz evrskega območja. Vztrajati ali popustiti. Ključna beseda je kompromis, kar pa je tako ali tako v bistvu kampanjskega učenja. Kar EU potrebuje zdaj, je dejanska proaktivnost. Stopiti Cameronu naproti ter mu predlagati spremembe, ki bodo koristile vsem v EU-ju in ne samo VB. Reformiran EU ni slaba reč. Lahko pa tudi kampanjsko pristopimo k tem problemom in čakamo.

Evropska unija danes je projekt kampanjskega pristopa. Zgodi se napad na Charlie Hebdo: potrebujemo varnostno strategijo. Rusija vzame Krim: potrebujemo močnejši Nato, nekateri besedičijo o evropski vojski, in energetsko unijo. Česar koli se boste spomnili, bo prioriteta Evropske komisije. Letalska varnost, obkljukano. Se opravičujem, se vračam stavek nazaj. Česar koli se boste spomnili, je že nekaj časa prioriteta Evropske komisije.

A poglejmo zadeve z nekaj distance. EU je nedvomno dobra stvar. In to v bistvu vemo, zakaj bi sicer toliko ljudi v Sloveniji glasovalo za vstop vanjo? Vsakič znova, ko prečkam avstrijsko-nemško mejo pri Salzburgu se spomnim, kako je bilo, ko sem jo prečkal prvič. Sedeli smo in čakali v nekem avtobusu nekega poletnega dopoldneva, ki se je raztegnilo v popoldne, sonce je pripekalo v klanec in vprašanje, ki se nam je postavljalo je bilo, ali bo nemara na nemško-francoski meji enako. Jap, še huje. To je zgolj en, a zelo nazoren primer.

Kaj bo z EU-jem v naslednjih letih, kaj bo z nami v EU-ju v naslednjih letih? Retorična vprašanja, vsekakor, a vedno znova tista, ki jih novinarji postavljamo, analitiki pa vijejo roke in govorijo o vprašanjih za milijon evrov. Kdo ve, tiste kristalne krogle nima ne Angela, ne Jean-Claude ali Francois in ne David. Evropski problemi so konec koncev moji in vaši problemi. Razumeti jih, pomeni že skoraj pol rešitve.