Trošt je novinarsko kariero začel v športnem uredništvu na Radiu Slovenija, kar je bila odlična odskočna deska v "resni" svet, svet zunanje politike. Od leta 2010 se javlja iz Bruslja, sploh v zadnjih tednih, ko se je Slovenija zapletla v komisarsko sago okoli Alenke Bratušek, pa smo ga lahko slišali in videli tudi večkrat na dan.

Matjaž se opisuje kot "konstruktivnega evroskeptika" in navdušenca nad sodobno tehnologijo, ki mu je mučno nositi obleko in kravato, za temelj svojega bruseljskega dela pa jemlje sproščenost. Tudi v institucijah Evropske unije se pogosto največ in najbolj koristne informacije izve na ... cigareti, pravi. V belgijski prestolnici živi z družino, v domače ljubljanske Fužine se vrača le redko.

Simpatičen. Kritičen. Razgledan. Duhovit. Tak je bil tudi v pogovoru za MMC, ki smo ga opravili v sklopu rubrike RTV-obrazi od blizu. Vabljeni k branju.

Ste imeli v štirih letih, kar ste v Bruslju, že kdaj toliko dela kot v teh dneh?
Da, sem ga imel, predvsem v tistem obdobju, ko so reševali Grčijo in ko se je postavljal okvir za reševanje evra. Pa tudi predlani jeseni, ko je bilo veliko govora o tem, da naj bi Slovenija zaprosila za pomoč. Je pa res, da takega navala in interesa za Slovenijo, kot smo ga doživeli okoli te komisarske zgodbe, še ni bilo.

Slovenci smo komisarsko zaslišanje Alenke Bratušek spremljali kot neki resničnosti šov, vprašanje, kdaj bo zanimanje za dogajanje v Bruslju znova tako veliko. Je bila to dobra ali slaba reklama za Bruselj oziroma za koga drugega?
V medijih vedno rečemo, da je slaba publiciteta tudi dobra publiciteta. Vedno, ko se pojaviš v medijih, je to načeloma dobro, ker se govori o tebi. Je pa res, da celoten sistem zaslišanj deluje kot neki resničnostni šov. Gre za to, da parlament že ves čas od volitev oziroma že kakšna dva meseca pred njimi doživlja svojih pet minut slave in se vedno znova izpostavlja v tej zgodbi. Zanje je bila to kar dobra reklama - da so zelo ostri, da zahtevajo odgovornost in dajejo občutek, da imamo državljani v parlamentu svoj glas. V tem smislu njim koristi. Če pa me sprašujete, ali to, kar se je zgodilo, koristi Sloveniji, bi pa rekel, da ne. Postavljeni smo veliko bolj v ospredje in se tudi veliko bolj čudijo, kako pri nas potekajo tovrstna imenovanja. Najbolj izpostavljeno je bilo tisto vprašanja glede prepevanja Bandiere Rosse. Vprašanje, ki ga je postavila hrvaška evroposlanka, je bilo tukaj videti zelo bizarno. Vsi so se čudno spogledali: "Kaj je pa zdaj to?" Morda je k temu prispevalo tudi nespretno odgovarjanje Alenke Bratušek, ki je prineslo neki dodaten razvoj dogodkov in negativo, ki je sledila zaslišanju. Ne spomnim se, da bi katero koli izmed zaslišanj, ki smo jim bili priča - in teh je bilo kar nekaj -, potekalo v tako negativnem ozračju kot od Bratuškove. Nekateri so prišli tja gledat linčanje - in so ga tudi dobili.

Za Jean-Clauda Junckerja so tri glavna merila, da lahko nekdo postane evropski komisar, usposobljenost, neodvisnost in zavezanost Evropi. To zadnje me zanima. Ste vi velik "fan" Evropske unije, zagnani in predani Evropejec, ali bolj evroskeptik, ki se mu zdi, da Evropa drvi v napačno smer?
Mislim, da moraš biti zelo predan in od blizu gledati Evropo, da si potem lahko ustrezen evroskeptik. Da razumeš, kaj je narobe in kaj bi bilo treba izboljšati. Sam sebe ne razumem kot evrofila, sem zelo kritičen do procesov, ki se tukaj dogajajo, do načinov, kako nastaja zakonodaja. Po drugi strani pa je treba znati dopustiti, da so nekatere stvari dobre. Tako bi se označil za konstruktivnega evroskeptika, a to je tudi tisti položaj, ki prinaša največ dela.

Kakšen je vaš recept, kako obvladovati to ogromno strukturo, imenovano Evropska unija, da se človek ne izgubi v poplavi vseh jezikov, novic, ljudi, ustanov, medijskih spinov, lobijev? Koliko časa preživite v pisarni in koliko na terenu?
No, saj ne delam sam, skupaj z Eriko Štular se greva pisarno in celo dopisništvo. To pomeni predvsem veliko časa prebiti na telefonu, veliko elektronskih sporočil, veliko kave in pogosto spremljati ljudi, ko gredo na cigareto, čeprav sam sicer ne kadim. Ne da se vsega spremljati, ne da se biti na treh koncih hkrati. Skoraj nemogoče je vse pokriti v Bruslju, kaj šele širše. Rekel bi, da je treba biti relativno sproščen in zelo fleksibilen - tisto, kar se zjutraj dogovorimo, lahko čez dve uri postane popolnoma irelevantno. Ampak mislim, da je to tudi siceršnja značilnost novinarskega oziroma dopisniškega dela. Ne bi rekel, da vse dneve sedim, ker to počnem samo zadnjih nekaj tednov. Težko je na kratko opisati, kaj midva z Eriko tukaj počneva, saj je vsakega malo - tekanje naokoli, lovljenje izjav, telefonski pogovori, iskanje virov, pridobivanje informacij, sedenje, čakanje, čakanje, čakanje.

Kako imata z Eriko Štular razdeljena področja?
Odločava se glede na situacijo, čeprav se mi zdi, da Eriki bolj ležijo kakšna ekonomska vprašanja. Ona je zelo natančna in podrobna, jaz sem pa morda malo bolj ... površen.

Pa imate svojo najljubšo evropsko temo?
Težko bi rekel, ampak recimo, da imam. Zelo me zanima zunanja politika, od vedno me je, tako da bi rekel, da je to odnos do Bližnjega vzhoda, Balkana ...

V kolumnah, ki jih ob sobotah objavljate na MMC-ju, pišete o Franciji, Španiji, Škotski, belgijskem oblikovanju vlade, za katerega se zdi, da je neskončno. Katera država oziroma njene zgodbe in prigode so vam najbližje?
To je prednost ali pa slabost bruseljskega dopisništva - da te mora vse zanimati. Mogoče sem tukaj veliko bolj orientiran proti Franciji, njihovim medijem in njihovi politični sceni, kot bi bil sicer. Tako da je trenutno v ospredju mojega zanimanja recimo Francija.

Francosko govorite tekoče, je to pogoj za dopisništvo v Bruslju?
Ne, pri nas to ni pogoj. Tu v Bruslju vsi govorijo angleško. Zase ne bi rekel, da francosko govorim tekoče, pa ne zato, ker bi bil perfekcionist, ampak sem realist. Toliko odtenkov tega jezika je. Tudi če bi rekel, da govorim francosko, bi moral reči, da govorim zelo nizko raven ...

Ampak jezik imate zelo radi, radi se poigravate z besedami, jih obračate. Ali to izvira že iz osnovne šole, ste vedno z užitkom pisali dolge domišljijske in doživljajske spise?
Da, rad imam jezik, ne le slovenščino, tudi angleščino. V različnih jezikih skušam najti kaj zanimivega, kakšne besedne igre, sopomenke, nadpomenke, besedne obrate, ki bi bili zanimivi. Zelo rad sem pisal ekspresionistične zapise, ampak niti ne toliko v osnovni šoli, bolj v gimnaziji. Spomnim se tudi, da sta moja starša govorila, da sem vedno rad komentiral tekme in jih nato še desetkrat komentiral na drugačne načine.

Govorite o nogometnih tekmah?
Da, o nogometu, košarki. Sem bolj ljubitelj športov z žogo, pa tudi teka in kolesarjenja, tudi smučanja.

K nogometu se bova še vrnila. Ste tudi velik navdušenec nad sodobno tehnologijo in spletom, kajne? Včasih se zdi, da vse dneve samo tvitate in retvitate objave ...
Če greste pogledat moje tvite, so skoraj vsi vezani na službo, tako da ga ne uporabljam veliko v zasebne namene. Ne zato, ker ne bi imel življenja, ampak zato, ker se mi zdi, da naj zasebno življenje ostane tam, kjer je. Ko tvitam, tvitam predvsem takrat, ko kaj spremljam, ko kaj čakamo. Sicer sem kar navdušen nad aplikacijami, nad tem, da lahko celo pisarno nosim naokoli v žepu, na svojem prenosnem telefonu. To se mi zdi glede na to, kaj počnem in kje to počnem, skoraj nuja. Tukaj ljudje tekmujejo, ne samo to, kdo bo prvi izvedel informacijo, ampak tudi v tem, kdo jo bo prej dal na Twitter. Twitter torej postaja neko orodje komunikacije in s tem tekmovalnosti med različnimi mediji. Slovenski novinarji to jemljemo bolj za šalo, pri drugih pa je to kar pomemben del te tekmovalnosti.

S Twitterja pa gredo stvari takoj na spletne portale ...
Da. In to je še en razlog, zakaj ne bi tvital kakšnih zasebnih stvari, ker se potem vse takoj prikaže na MMC-ju, haha.

Zanimivo se mi zdi, da ste leta 2003 tudi diplomirali iz izzivov spletnega novinarstva. Zadnji stavek v vaši diplomski nalogi je bil: "Če smo v preteklosti lahko dejali, da se tisto, česar ni v časopisu, ni zgodilo, bomo najverjetneje čez nekaj desetletij, morda let, lahko rekli, da tisto, česar ni na Internetu, ne obstaja." In tukaj smo zdaj, to je to.
Da, to je to. Takrat sem se med prvimi loteval tega vprašanja in še zdaj mi je smešno, ko sem mislil, da bo trajalo, ne vem, deset let, da bomo prišli do tega. Ta napredek je bistveno večji od tega, kar sem si jaz takrat predstavljal, da bo. Je pa res, da sem imel pri diplomi veliko sreče, ker sem pošiljal elektronska sporočila na različne medije po Evropi in svetu, naj mi malo opišejo njihovo delo. In dejansko so bili zainteresirani in mi povedali, s čim se soočajo, kakšne težave imajo. Mediji pri nas zdaj doživljajo iste težave, kot so jih oni imeli takrat, se pravi, če te ni na spletu, te ni. In potem iščejo način, kako dobiti denar za isto izdajo na spletu, kot ji, mislim da pri Financial Timesu, rečejo "dead tree version" oziroma izdaja mrtvega drevesa.

Pred selitvijo v Bruselj ste delali na Radiu Slovenija. Še kje?
Samo na Radiu Slovenija, krajši čas v športnem uredništvu, nato pa v zunanjepolitičnem.

V športnem? Smo vas lahko slišali tudi kot komentatorja ali ste delali predvsem prispevke?
Javljal sem se tudi v živo. A sebe nisem v starejšem življenju nikoli videl kot komentatorja športnih dogodkov, vedno so me zanimale analize in zunanjepolitična stran dogodkov. Športno novinarstvo mi je bilo bolj kot odskočna deska, a zelo uporabna, saj se tam dela veliko stvari v živo, veliko je pogovorov. Zame je bila to zelo dobra šola.

Ampak leta 2009 ste se prijavili tudi za dopisniško mesto v Washingtonu, nato pa ste bili izbrani za Bruselj. Ali Washington ostaja neuresničena želja?
Meni je Amerika zelo "fajn", zelo zanimiva se mi zdi tamkajšnja megalomanskost in "šov pristop" v politiki, v celotnem življenju. Ampak tukaj v Bruslju sem zelo zadovoljen, dela mi ne manjka, tako da ne razmišljam, da bi menjal lokacijo.

In zdaj sva prišla do nogometa.
Hura.

Veljate za velikega nogometnega navdušenca, tudi nekaj kolumn ste napisali na to temo, mariborske nogometaše pa ste si v Ligi prvakov v živo ogledali v Gelsenkirchnu na tekmi s Schalkejem. Greste morda tudi v torek v London na obračun s Chelseajem (pogovor je bil posnet 16. oktobra, op. a.)?
Ne, žal ne. V torek bom v Strasbourgu, v Evropskem parlamentu.

Na podobnem obračunu ...
Upam, da ne, saj bi to pomenilo veliko kričanja, piva in česa že ... haha.

Navijač katerega kluba ste?
Glede na to, da sem v Gelsenkirchnu navijal za Maribor, težko rečem, da sem velik navijač Olimpije ... Ne, seveda, navijam za Olimpijo, nisem pa neki goreč navijač. V zadnjih štirih letih, ko sem v tujini, mi je dovolj že, da igra klub iz Slovenije in mi to pomeni domači klub. Nisem več tako, kako bi rekel, "picajzlast".

Tudi sami ste bili dejavni v nogometni medijski ligi, skupaj z Urošem Vovkom, Francijem Pavšerjem, Boštjanom Janežičem in drugimi ste igrali za Radio Slovenija. Se lahko pohvalite, da ste bili pravi golgeter?
Ojoj. Verjetno tam, kjer ste to našli, ni pisalo, kako sem igral.

Nekaj golov ste dali ...
Da, saj veste, kako je s tisto slepo kuro in zrnom ... Ne, v medijski ligi sem igral le nekajkrat, niti nisem bil v prvi postavi. Nisem preveč nadarjen za nogomet, bolj se znajdem v košarki ali na smučeh. Nogomet je bil bolj za druženje in rekreacijo. Čeprav vem, da nekateri v medijski ligi kar precej resno jemljejo tekme.

Imate tudi v Bruslju kakšno organizirano rekreacijo za novinarje?
Da, tukaj je tega ogromno. Ni nujno vezano le na Slovenijo ali novinarstvo. Vsak petek zvečer s slovenskimi kolegi - novinarji, uslužbenci v parlamentu in komisiji, igram košarko.

Kako pa je v Bruslju poskrbljeno za tekače, se da najti kakšen park ali stezo?
Da, v Bruslju je dobro poskrbljeno za tekače. Ne govoriva o središču mesta, čeprav tudi po parku Cinquantenaire (osrednji park v evropski četrti v Bruslju, op. a.) teče veliko ljudi. Jaz ne bi. Na obrobju pa je ogromno parkov, zelenja in gozdov. In da ne boste mislili, to ni tek po ravnem, so hribčki in doline in jih je več, kot če tečem po Ljubljani.

No, Belgija ni znana ravno kot hribovita država ...
Hribov res ni, so pa zelo kratki in strmi klanci.

Rekreacija je tudi med uslužbenci Unije zelo pogosta, kajne? Slišala sem, da lahko gredo kar med delovnim časom na jogo.
Da, uslužbenci imajo delovni čas, med katerim imajo odmor za malico in nekateri gredo res na kosilo, drugi gredo pa raje teč in potem samo na kakšen sendvič. Mislim, da je način življenja zelo pomembna stvar, ki se je v Sloveniji morda premalo zavedamo. V Belgiji ne boste velikokrat slišali: "Ah, dežuje, ne gremo ven." Pač dežuje in gremo ven. Je pa res, da se dela ves dan, a ni nujno, da se ves čas dela. Obstajajo neplačani odmori za malico in zaposleni mora le doseči določeno število ur.

Kako pogosto se vrnete na Fužine, kjer ste odraščali?
Da, Fužin'c, sem, haha. Zelo redko smo v Sloveniji, če se kdo vrne na Fužine, sta to po navadi moja otroka. Onadva sta tista, ki takrat obvladata prostor in stara starša.

Kakšen odnos imate do belgijske kulinarike? V svetu je znana po pivu, vafljih in ocvrtem krompirčku. Po čem najraje posežete?
Zdaj ste našteli same zdrave stvari, haha. Da, znani so po tem, a sam nisem prevelik ljubitelj ne vafljev ne krompirčka, no, v pivu se že najdem. Tudi o belgijski čokoladi bi se znalo povedati kaj lepega. Belgijska hrana sicer ni neki presežek, krompirček in vaflji so zanimivi le za turiste, ki pridejo sem, za nas, ki tukaj živimo, to ne predstavlja kakšnega užitka.

Pa je mogoče v tej mavrici narodov stereotipno gledano prepoznati Belgijca, se po čem razlikuje od drugih?
Ne, težko bi rekel, kdo je pravi Belgijec, je pa res, da se jih, podobno kot Slovence, verjetno najprej spozna na cesti. Sta dve skrajnosti. Prva je mestna, ko te vidijo na 20 metrov, da boš prečkal cesto, in že ustavijo. Ko grem teč, grem čez tri prehode čez cesto. Avto vozi 70 kilometrov na uro in bo na črti ustavil samo zato, da me bo spustil čez. Druga skrajnost je pa na avtocesti, kjer ne vidijo nikogar drugega razen sebe. Tam je menjavanje pasov praktično nemogoča stvar, vožnja je pravi stres, precej nevarno opravilo. Pa še belgijske ceste so precej bolj polne kot slovenske.

V Bruslju kot dopisnik ostajate do leta 2018. Pa se že ozirate naprej, se morda poigravate z mislijo, da bi šli po poti Tanje Fajon, ki se je iz dopisnice RTV-ja spremenila v evropsko poslanko in bila vse do zadnjega v igri celo za komisarsko mesto? Vas politika zanima tudi s te druge strani, ko je treba sprejemati odločitve in politiko oblikovati, ne le o njej poročati?
Ne predstavljam si, da bi sledil Tanjini poti. Pa ne zato, ker me politika ne bi zanimala, ampak ker me zanima s tega vidika, kot jo spremljam zdaj. Čez deset let bo lahko vse drugače, a trenutno nimam nikakršnih načrtov, da bi šel v politiko. Pa še čudno se počutim, ko moram nositi obleko. Tak 'uokvirjen' pristop, razen če ni za televizijo, me precej moti. Veliko boljše se počutim, če sem oblečen 'casual' in novinarstvo je poklic, ki ti daje občutek (tudi) take svobode.