Je prepoznaven obraz slovenske javne televizije, ki že dolga leta, od konca osemdesetih let prejšnjega stoletja, dela na Televiziji Slovenija; kot novinarka, voditeljica in avtorica dokumentarnih filmov. V zadnjih letih je edina ženska voditeljica kultnih Odmevov, v okviru svoje akademske kariere pa kot doktorica s področja zgodovine piše knjige in predava.

Z Mariborčanko, ki je prepričana, da je oddaja Odmevi glede strukture gostov preveč "emonocentristična", sva se pogovarjali v pisarni, ki si jo deli še z drugimi voditelji Odmevov, v kateri je najbolj bleščeč in veličasten del vitrina, zapolnjena s številnimi viktorji, ki so jih v preteklih letih prejemali ustvarjalci oddaje Odmevi.

O tem, zakaj je ne zanima mesto direktorice TV Slovenija in zakaj ji nekateri očitajo, da je pristranska pri vodenju pogovor v Odmevih, pa v spodnjem intervjuju.

Odmevi so letos dobili še eno priznanje, viktorja, in že dolgo veljajo za najboljšo informativno, kultno oddajo slovenskih televizij. Kaj je prednost oddaje, da ne izgubi tega primata?
Mislim, da so naša največja prednost tradicija, stalna voditeljska ekipa in točen termin: vsak delavnik ob isti uri. Verjetno pa tudi ustrezen odmerek energije pri ekipi, s katero se trudimo ob 22. uri narediti Odmeve za še zadnji dogodek večera.

Tudi vi ste bili kot voditeljica Odmevov nominirani za viktorja. Na koncu ga sicer niste dobili, ampak že nominacije ste se na svojem računu na Twitterju precej razveselili. Ste se vprašali, zakaj zdaj? Po toliko letih, tolikšni kilometrini voditeljstva, ki jo imate ... Zakaj so vas šele letos "odkrili"?
Nisem se vprašala "zakaj zdaj", sem pa bila presenečena. V bistvu smo se z Igorjem (Bergantom, op. a.) in Slavkom (Bobovnikom, op. a.) kar spogledali, ker je bilo nenavadno, da smo se mi trije, ki smo sicer kolegi in se kdaj odpravimo skupaj tudi na kakšno kosilo, znašli kot tekmeci. Ta vloga je bila za nas nova in tuja.

Ko sem vas povabila, da bi za naš portal napisali kakšno kolumno, ste mi odvrnili, da raje ne, ker se težko zadržujete. Kako pa je s tem "zadrževanjem" pri vodenju Odmevov?
Pri vodenju Odmevov in tudi pri vseh drugih oddajah, ki sem jih vodila doslej, je prisotna samocenzura. Zame pač ne velja pregovor "što na umu to na drumu". Zavore so vedno prisotne. Zadevajo ob dostojnost, vljudnost, ženski vidik, zasebnost in podobno, in ko stopim v studio Odmevov, jih je treba vključiti. Kadar pa pišem, v mislih imam strokovne članke in znanstvene monografije, pa navadno pustim mislim, idejam, podrobnostim, ocenam o dogodkih bolj prosto pot. Ta "prostost" v pisanju, ki se ji ne bi želela odpovedati, je eden od razlogov, da nisem sprejela vaše ponudbe, drugi pa je ta, da imam že več kot desetletje prehud tempo in "prepolno glavo" in se moram tudi miselno spočiti. Vsega skupaj je bilo v teh letih preveč, Odmevov, doktorata, pisanja štirih zgodovinskih knjig, avtorstva štirih dokumentarnih filmov in želela bi imeti več časa za družino in prijatelje. ... In nimam energije, da bi se še tedensko odzivala na politično-gospodarske dogodke in o njih pisala.

Kljub temu "zadrževanju" vam vendarle velikokrat očitajo, da ste pri vodenju pogovorov z gosti v Odmevih "različno prijazni".
To je pa naša folklora, ki se ji ni mogoče izogniti. Tudi naš gledalec, ki doma iz naslonjača spremlja Odmeve, ni apolitična osebnost. Ima svojo preferirano stran in se običajno s precejšnjo mero sovražnosti opredeljuje do druge. Tudi taka pisma in pritožbe prihajajo do varuha in tudi do mene. Med volilno kampanjo s Slavkom Bobovnikom vsak večer po Odmevih še dodatno predstavljava strankarske liste, ki imajo kandidate po vsej Sloveniji, v 12-minutnih pogovorih. Šefi so se odločili za razpored list po abecednem redu. Imela bom šest tovrstnih pogovorov, štirje so že za mano (op. a: intervju je bil posnet v četrtek, 3. 7.).

Vsak večer si natisnem vprašanja, ki sem jih postavila prvi večer gospe Ljudmili Novak. Po vzoru tega prvega pogovora sem se potem pripravljala na pogovor z gospo Melito Župevc, z g. Deželakom in včeraj z gospo Alenko Jeraj. Tudi danes bom imela ob sebi ta vprašanja, ko se bom pripravljala na pogovor z Zmagom Jelinčičem. Med temi politiki oz. strankami so seveda velike razlike, ki jih ne moremo potegniti na isto kopito. Obstaja pa sistem, ki sem si ga postavila za tovrstne pogovore; najprej o »uspešnosti » liste po javnomnenjskih anketah, potem vprašanja, ki so nadležna in segajo v pretekla nenačelna ravnanja strank, pa ona, ki govorijo o prihodnjem mandatu in dajo gostu možnost, da predstavi svoje rešitve o najbolj perečih vprašanjih, potem komentar nekega dnevnega dogodka ter zaključno vprašanje o odnosu do Slovenije, do države po 23 letih.

Tako da se na pogovor pripravim sistematično, saj ne želim priti v situacijo, ko bi nekemu gostu postavljala samo vprašanja o preteklih mandatih, drugega pa bi spraševala samo o programu. Ko si sezname teh vprašanj uredim in pregledam, sem kar pomirjena in me različni spletni komentarji pa tudi občasne kritike enega od urednikov nič kaj posebej ne vznemirjajo. Najprej moram pri sebi imeti čisto vest, da delam pošteno.

S kolegom Bobovnikom, ki naju je ta predvolilni čas doletel, sva se kar temeljito pogovorila o tem, kako bova vodila te pogovore. Bila sem odločno proti temu, da bi jih spraševala samo, kako oni vidijo Slovenijo v prihodnje in kaj bodo iz nje naredili. Želela sem, da se vendarle tudi pogleda, kaj so kandidati obljubljal na zadnjih volitvah in kaj so potem v tem zadnjem mandatu naredili. Ne samo, da govorijo o rožicah, ki bodo vzcvetele v naslednjih štirih letih, ampak, da pogledamo tudi v tisto trnje, ki so ga pustil za seboj v preteklih mandatih, bodisi zadnjem bodisi že v prejšnjih. S kolegom sva se strinjala, da morajo seveda biti pogovori s politiki mešanica obojega.

Veliko dobivate pisem, elektronskih odzivov. Kaj vam pišejo gledalci Odmevov?
Ko smo prejeli viktorja, smo dobili veliko čestitk, ko je prišel nepremičninski davek, vsaj jaz, nisem utegnila prebrati vseh pisem, zelo žalostnih, o tem, kaj se je ljudem zgodilo, kar so čutili kot krivico. Večkrat razmišljam o tem, kako nehvaležni smo v naši hiši do teh pisem, ki prihajajo. To so usode ljudi, ki bi lahko služile za to, da bi imeli v našem informativnem programu nekoliko bolj življenjske oddaje. Preprosto morali bi imeti neko skupino novinarjev, ki bi jim vsa ta pisma posredovali, oni pa bi te zgodbe preverili, osvetlili, poiskali še druga mnenja in potem o tem naredili tudi samostojne prispevke in kazali na anomalije države. Večino teh pisem torej razumem kot kompliment, ker kaže, da naši gledalci verjamejo, da jim lahko pomagamo rešiti njihovo težavo. Čeprav jim to lahko zagotovimo v zelo majhni meri, se zdi, da smo za marsikoga tudi košček spovednice.

Ste edina ženska voditeljica Odmevov. Nedavno sem na portalu Metina lista brala analizo, ki je spremljala razmerje gostov v informativnih oddajah slovenskih televizij glede na spol. Samo 22 % odstotkov gostij so našteli v Odmevih. Ali kdaj premišljujete, ko z uredniki iščete goste za oddajo v tem smislu? Na primer: dajmo kakšno gostjo raje poiskati na to temo.
Najprej moram razbiti iluzijo, ki je kar pogosta. Voditelji Odmevov namreč ne sodelujemo pri izbiri gostov; mi oddajo vodimo in smo pri vodenju povsem suvereni, o gostih pa ne odločamo. Goste in teme za Odmeve izbira jutranji kolegij urednikov z odgovorno urednico na čelu in urednikom Odmevov. Lahko pa glede strukture gostov povem zgolj svoje mnenje, in to je, da smo daleč preveč emonocentristični. Ljubljana je sicer naše glavno mesto, ne dogaja pa se omembe vredna kultura samo v Ljubljani in tudi strokovnjaki niso doma samo na Univerzi v Ljubljani. Glede spolne strukture pa se mi zdi izziv, da za 8. marec v goste povabimo moškega (smeh). Vsako leto neutrudno namreč iščejo uspešne ženske. Navadno takrat namignem, naj raje poiščejo moškega, ki spoštuje ženske, da nam bo kaj spodbudnega in lepega povedal o njih.

Se je že kdaj zgodil kakšen primer, da je povabljeni gost zavrnil obisk v studiu, ko je izvedel, da bi ga vi »izprašali«?
Kolikor mi je znano, ne. PR-ovci sicer pogosto vprašajo, kdo bo vodil Odmeve, vendar to ni povezano s tem, da bi kdo kdaj kaj pogojeval. Vsaj javno ne.

Preden je odšel Janez Janša v zapor, ste ga gostili v Odmevih. Bi naredili zdaj z njim pogovor za Odmeve, npr. preko skypa, iz zapora? Ste premišljevali o tem?
Nisem, ker o tem, s kom se delajo pogovori v Odmevih, ne odločam jaz. Gospod Janša je bil gost v studiu Odmevov, preden je odšel v zapor in bo verjetno tudi takrat, ko bo iz njega prišel, če in ko bo padla sodba na Evropskem sodišču. Tisti, ki ga zdaj pogrešam v Odmevih, pa je predsednik Vrhovnega sodišča Branko Masleša. Od njega bi želela slišati odgovore na vprašanja o pravilih dodeljevanja zadev na Vrhovnem sodišču, dveh zahtevah sodnic za izločitev, ki ju je zavrgel, ignoriranju zahtev predsednika Kazenskega sodišča Marka Šorlija, pa nastopu na sodniških dnevih ...

Ste že dolga leta na RTV-ju, kot novinarka ste spremljali predvsem notranjepolitično dogajanje, tudi vse volitve v samostojni Sloveniji. Kako ocenjujete trenutno predvolilno kampanjo? Je kaj drugačna od prejšnjih, ki smo jim bili priča v Sloveniji?
Drugačna je toliko, da je bolj zminimalizirana. Običajno smo pred volitvami v preteklosti novinarji že pol leta prej kritizirali politike, da nekaj počnejo zato, ker je že predvolilni čas. Letos za to ni bilo časa. Predčasne volitve so prišle na hitro, mrtvi tek v vodenju in upravljanju države je bistveno krajši, kot če bi bile volitve jeseni. Ta kampanja ni zadihala na vso moč z vsemi reklamnimi prijemi, ki so si jih stranke v preteklosti privoščile, in zato tudi ni tako potratna. In meni se to zdi kar prav, saj zrel državljan ne more odločati o tem, koga bo volil, glede na to, kar mu je kdo v teh treh tednih obljubil, ampak naj bi presojal celotno »minulo delo«.

Kako pomembni so mediji v predvolilnem času?
Najbolj pomembni. Kampanja je v veliki meri odvisna od medijev. In zmagovalec tudi.

V zadnjem času je nastal nekakšen minitrend na TV Slovenija, da gostje v soočenjih zapuščajo oddaje, protestirajo ... Kako to komentirate?
Včeraj sem kolege v Odmevih povsem resno vprašala, ali bi bilo primerno, da bi začela predstavitev liste SDS z vprašanjem: »Dober večer, gospa Alenka Jeraj, ali nama bo ta intervju uspelo speljati do konca, ali boste tudi vi odšli?« In kolegi niso bili navdušeni nad tem vprašanjem. Zdelo se jim je, da ni dovolj dostojno. In ga potem tudi nisem zastavila. Sem se pa z njim ukvarjala.

Vam bi se kot voditeljici to vprašanje zdelo primerno?
Tudi sama sem o njegovi smiselnosti dvomila. Zato sem »potipala« pri kolegih. In odzvali so se na način, da od Rosvite Pesek takšnega vprašanja ne pričakujejo in da ni na njenem nivoju. Sem pa imela ves čas pogovora z gospo Jeraj na jeziku, da bi jo vprašala, ali so kdaj ocenili, kako (ne)produktivni so spopadi z novinarji. Glede na drugo bolj gospodarsko pomembno vsebino pogovora je potem to vprašanje nekako »izviselo«, pa tudi čas nama je ušel.

Na RTV-ju še vedno nimamo generalnega direktorja s polnimi pooblastili. Pred zapletom, ko je bila izvoljena Nataša Pirc Musar in njen status še ni bil »sporen«, se je v nekaterih medijih začelo pisati o tem, da bi pod njenim mandatom lahko vi prišli na položaj odgovorne urednice ali direktorice televizije. Koliko bi vas kakšna od teh funkcij sploh zanimala? Bi bili pripravljeni za takšen položaj zapustiti kultne Odmeve?
Zdaj me že zabava, saj se pogosto, ko se kakšna funkcija na RTV-ju sprosti, v zlonamernih medijih pojavi vprašanje – zapisano kot grožnja – češ, ali jo bo zasedla Rosvita Pesek. Nimam več tovrstnih ambicij, imela sem jih leta 2000, ko sem neuspešno kandidirala za odgovorno urednico informativnega programa. Takrat sem zelo hitro ugotovila, kako se tem rečem z vidnimi mesti v našem javnem zavodu streže. Redko je na prvem mestu vprašanje dejanskih sposobnosti in strokovnosti kandidatov.

Danes lahko rečem, hvala bogu, da takrat te funkcije nisem dobila, ker sem bila še vedno preveč neizkušena. Ostajam zagovornica t. i. stopničaste kariere. Ne preskakovati preveč stopnic, ker se lahko to negativno obrestuje. Tako kot bi odsvetovala vsakemu, ki namerava narediti kariero v novinarstvu in ostati v tem poklicu, da z mesta novinarja poročevalca »pade« na funkcijo voditelja informativne oddaje. Šefi, ki jim to možnost ponudijo, jim v bistvu naredijo več škode kot koristi. A ta se pokaže šele čez leta.

V okviru vašega akademskega angažiranja pišete knjige in predavate po vsej Sloveniji. Kakšen pečat je na vas pustilo raziskovanje in pisanje knjige o Pučniku. Ste dobili zalet za še kakšno knjigo ali pa potrebujete dolg odmor?
To slednje. Potrebujem dolg odmor, ker me spoznavanje življenja in dela dr. Jožeta Pučnika še dolgo ni pustilo hladno. Eno je, če neki komunistični režim spoznavaš iz knjig, recimo 50. in 60. leta prejšnjega stoletja, ko pa prebiraš usodo konkretnega človeka, zapornika, njegove zapisnike o zaslišanju, gledaš njegove kartone o obiskih, poslušaš izpovedi njegove takratne žene... ko prideš človeku tako zelo blizu ... ne moreš napisati knjige, je izdati, potem pa poglavje zapreti in se pretvarjati, kot da to »zbliževanje« na tebi ni pustilo sledi. Jo je pustilo, globoko.

In ko so me ob predstavitvi knjige spraševali, kaj bo moj naslednji projekt, me je kar zona oblila in sem si rekla: "Nič več, punca, zdaj pride premor." Dvojnega profesionalnega življenja je bilo kar dovolj, preveč. Na eni progi novinarstvo in služba, ki terja vsakodnevno obveščenost praktično o vsem, na drugi progi pa zgodovina, pedantna, ki terja ogromno časa. V bistvu sem kar padala iz doktorata v prvo knjigo, pa v drugo knjigo, pa v tretjo knjigo, pa četrto ... in to je trajalo neprekinjeno več kot deset let. Vsako poletje, vsak dopust, pisanje, sedenje za računalnikom ... Tisto, kar zdaj potrebujem, je praznjenje glave. Premor in spoznanje, da me ne lovijo nobeni roki, nobeni sestanki, da lahko – če si ti zaželim – kakšen dan tudi samo diham.

Med drugim predavate tudi o domoljubju ...
Ja, včasih me povabijo, ker sklepajo, da je vprašanje nastanka slovenske države povezano tudi z domoljubjem.

To vas sprašujem zato, ker se zdi, da pri nas obstajajo različna razumevanja domoljubja in ljudje pri nas različno izražajo svoje domoljubje. Ali je mogoče, da nas ljubezen do domovine lahko tako razdvaja? Vsaj zdi se tako.
Če bi vprašali ljudi, ali jim je Slovenija kot domovina, kraj, kjer so se rodili, kjer imajo korenine, vrednota, bi verjetno dobili zelo enoznačne odgovore. Če pa jih sprašujete po državi in življenju v njej ter njenem vodenju, se pa seveda zelo razlikujejo. Največ domovinske ljubezni zaznam pri ljudeh, ki v Sloveniji ne živijo. Tam pa je nostalgija tako močna, hrepenenje tako veliko, da ga mi, ki živimo v Sloveniji, težko razumemo.

Nedavno ste v javnosti "predstavili" tudi svojega sina Filipa Peska Omerzela. Za zdaj še ne hodi po poteh novinarstva, študira ekonomijo in se bolj ukvarja z aktivnim igranjem košarke. Ste zaradi tega bolj zadovoljni?
Zadovoljna sem, da ga že od osnovnošolskih začetkov zanima šport, ki mu je privzgojil veliko dobrih značajskih lastnosti in da ga zanima ekonomija, posebej marketing. Tu se mi zdi, da se je našel nekje vmes med očetovim, Tadejevim, in delno tudi mojim delom. Oba naju Filipove izbire poti navdajajo z veseljem in ponosom.

Pred najinim intervjujem sem vas malo "pogooglala", kot se temu reče. Pogledala, kaj vse se po spletu piše o vas. Marsikaj vam pripisujejo v različnih debatah uporabnikov na forumih. Očitno ste tudi zanimivi za takšno spletno "tračarjenje". Ali to kdaj preberete? Veste, kaj vse vam pripisujejo? Kako se spoprijemate s tem?
Splet je zelo razširjen, z njim so zrasli tudi forumi, ki pa jih ne jemljem preveč usodno. V Odmevih smo dobili napotek, naj voditelji odpremo račun na Twitterju. Moje zelo jasno vprašanje takrat je bilo, ali lahko pri vsakem "tviterašu" izvem, kdo ta osebek je. In rečeno je bilo, da so v glavnem na Twitterju ljudje z imeni in priimki. Po treh letih pa spoznavam, da je Twitter, tako kot Facebook, poln fiktivnih »osebkov«, da gre za cele štabe plačancev za to, da zlivajo gnojnico, blatijo, lažejo in s tem v bistvu s tako sovražnim govorom uničujejo javno debato. Poleg tega, da se sprašujem, kakšne frustracije in kakšne bolezni so v teh ljudeh, da tako javno komunicirajo, se tudi potrudim, da tovrstne zapise čim prej vržem čez ramo. Če bi za vsako kritiko, pozitivno ali negativno, na neki moj nastop ali oddajo stali konkretni ljudje, bi tem odzivom verjela. Forumašem in prej opisanim pa ne.

Lahko najin pogovor končava z "lahkotnejšo" temo? Ko sva se dogovarjali za tale intervju, sva se morali časovno usklajevati zaradi vašega obiska pri frizerju, ki je očitno kar velika prioriteta za vas. V zadnjem času ste drastično spremenili svojo pričesko, ki je, na primer na tvitosferi, odmevala precej v pozitivnem smislu.
No, morda bi me zanimala bolj kakšna konstruktivna kritika mojega dela, kot pa mnenje o frizuri. Temu se na Viktorjih ni mogel upreti niti Tadej Toš, zakaj naj bi se naši gledalci. So pa ti odzivi skladni z znano televizijsko resnico, da gledalec prvih pet sekund voditelja oddaje samo gleda, in če ga nič ne zmoti, ga potem začne tudi poslušati. Očitno je naše gledalce nekaj mesecev nekaj pri mojem videzu motilo, in so to tudi v precejšnji meri povedali. Takrat in tudi zdaj, po zadnji spremembi, ko sem za mnoge spet »stara« Rosvita, ki so jo pogrešali. Ampak če bi bila frizura voditeljice Odmevov edini problem, ki ga imamo pri nas, bi nam bilo pa res lepo (smeh).