Naslednji četrtek bo na sporedu Dan 202, ki bo tokrat simfonični orkester RTV Slovenija združil s Tabujem. O prihajajočem dogodku, (slovenski) glasbi in številnih drugih temah smo se pogovarjali z Andrejem Karolijem.

Pred nami je Dan 202, ki bo postregel s koncertom skupine Tabu. Kaj lahko pričakujemo in kaj vi pričakujete?
Jaz težko kar koli osebno pričakujem. Vem, česa so sposobni. Po treh vajah s simfoničnim orkestrom sem miren. Pop pri nas ne raste sorazmerno s tujino. Naš pop je deviacija nečesa, kar se dogaja v tujini. To, kar so pred šestimi leti v tujini jemali za neko alternativo, indiesceno, je ob elektronski glasbi postalo mainstream. Tega preskoka pri nas ni.

Zakaj?
Pri nas se običajno vse dogaja z zamikom, toda zamika v teh okoliščinah sploh ne pričakujem, ker je DNK slovenske glasbe tako drugačen, kot je DNK anglosaške glasbe. Naš pop bo vedno ostal specifičen. Tisti, ki bodo stremeli, da bi bili pop v smislu aktualne svetovne produkcije, bodo pri nas vedno veljali za delni alter, kar je normalno, tu ne morem nikomur ničesar očitati. Meni je samo žal, da se včasih več ne upa. Tujina ima dovolj lastne produkcije, da bi nekdo od naših skupin z nekim mainstreamom uspel v tujini. Tabu so sicer podpisali pogodbo z največjo svetovno založbo. Kaj se bo zgodilo na to temo, pa ne vem. Spomladi imajo pogodbeno dolžnost narediti nov album. Ali bo glasba na tem albumu dejansko drugačna od tega, kar smo bili od njih vajeni v zadnjih 15 letih, bomo še videli.

Kaj pa sam koncert?
Ne bo nič presenetljivo novega. Temeljil bo na avtorski glasbi, vse pesmi, razen ene, bodo skupine Tabu. Določen del pesmi bo igran s simfoničnim orkestrom, znotraj njihovih lastnih aranžmajev bodo nekatere zelo spremenjene. Ves koncert ne bo v družbi orkestra, bo pa vsekakor razgiban.

Kakšna je vaša vloga pri tem projektu?
Od tega, da sem neke vrste izvršni producent, ki nima dostopa do financ, pa do tega, da pevki Tini kuham kavo. In seveda vse vmes. Skrbim torej, da bo glasbeno vse funkcioniralo, sodelovanje s skupino, orkestrom in gosti ... Za 11.000 evrov bruto je to to.

V tem času ste skuhali veliko kav. V podobnih praznovanjih Vala 202 ste namreč gostili že Siddharto, Dan D, Neisho ... Po kakšnem ključu izbirate goste? So ti odraz vaših osebnih preferenc in okusa?
Mimo osebne note ne gre. To je po navadi posledica očitanja nečesa, sploh če delaš v javnem zavodu. Na koncu dneva smo vsi ljudje. Nihče ne pričakuje od vseh, da bo vsem všeč. To bi bil grozen dolgčas in še vedno bi imeli enopartijski sistem. Nihče od naštetih glasbenikov mi ni daleč. Eni so mi bliže, drugi manj. Pri izbiri sta pomembni aktualnost in prepoznavnost. Smo se tudi že poigravali z mislijo, da bi povabili popolnoma neznane glasbenike, ne nujno, da bi igrali s simfoničnim orkestrom. Bolj sem razmišljal v smeri "festa 202". To je v danih razmerah samo želja. Rad bi imel festival, ki ga ne bi niti žanrsko opredelil kot rokovskega, ampak širše.

Mar ni bil koncert ob 40. obletnici Vala 202 neka praoblika te ideje? Ni bil ravno klasični festival, a takrat se je v enem celem komadu zvrstilo veliko slovenskih izvajalcev.
Seveda, a ta praoblika je bila združena na vsega 70 minut, kar je bil pravi zalogaj. Skoordinirati je bilo treba vse ljudi, napisati uro in 10 minut dolg komad, v katerem so vsi sodelovali z ne nujno najbolj znanimi pesmimi, ampak tistimi, ki so temelj slovenskega popa.

Takrat so bili posebni gosti Keane. Če bi takrat do vas prišel odgovorni urednik Mirko Štular in vam dal prazen ček, koga iz svetovne popularne glasbe bi povabili?
Keane niso bili prva in edina izbira, štartali smo tudi na Foo Fighterse. To so cene, ki se na zunanjem trgu zdijo normalne - glede na produkcijsko vrednost. Eni bendi po svetu potujejo sami in s kuharjem, spet drugi pa so na turneji v spremstvu 20 ljudi in kompletne tehnične produkcije. Razpon cen je res neverjeten. A cene niti niso največji problem. Ni treba daleč pogledati, kdo so največji pokrovitelji velikih festivalov v Italiji, Avstriji, na Hrvaškem ... To so podjetja, ki se ukvarjajo z alkoholom, telekomunikacijami ... Tega vzgiba pri nas ni. Naša podjetja v festivalih ne vidijo tega, kar koli bi radi videli. Mogoče se jim ne izplača, ta pomislek tudi razumem. Telekomfest? Laškofest? Unionrock? Na to temo se še niso izrekli farmacevti. Predstavljajte si Viagrafest! Bendi lahko pridejo igrat tudi za starejše občane. Na Viagrafestu bi lahko igrali Rolling Stonesi.

Na Valu 202 imate jasne smernice o zvrsteh glasbe, ki jo spustite v eter. Redko ta pravila tudi kršite (denimo ob smrti Lojzeta Slaka ste zavrteli narodno-zabavno glasbo). Kaj bi se moralo zgoditi, da bi v dnevnem programu v izvirni dolžini zavrteli Echoes, Sweet Child in Time ali Machine Gun?
Težava nastane predvsem pri programskem prostoru - govorim seveda o časovnem terminu. Daleč od tega, da teh komadov med sedmo uro zjutraj in zvečer še nismo zavrteli. To se je kdaj že zgodilo in gotovo se kdaj še bo. Kot urednik moram zapolniti deset minut, na voljo imam tri komade v dolžini dobrih treh minut ali pa enega izmed teh, ki ste jih predlagali. Osebno bi raje ta programski čas zapolnil s temi različnimi komadi. Seveda pa obstaja tudi protiargument. Leta 2014 lahko pričakujemo, da ljudje zdržema poslušajo 35 minut dolgo informativno oddajo ob pol štirih popoldne. Jaz je sicer ne morem. Želel bi si drugačnih formatov informativnih oddaj.

Denimo?
Dolgih največ 15 minut. Hitre novice, dve temi podrobno obdelani, promet, vreme in šport. Gre za neki format, ki ga zadnje čase forsira BBC. Oni merijo na populacijo od 25 do 38 let, zato si lahko privoščijo 12-minutne oddaje. Mi zajemamo precej širši krog poslušalcev. Po desetih minutah precej popusti koncentracija. Ne vem, kakšne pozornosti so deležni prispevki, ki so na vrsti, denimo, po 18. minuti. Želel bi si imeti radijsko postajo, ki na več programih vsebino segmatizira, posamezen program nato ustreza določeni ciljni skupini. Mi imamo enotno informativno uredništvo, ki streže vsem trem programom. Združevanje programov v določenih urah je trenutno optimalna, najlažja in najcenejša verzija, ki jo lahko delamo.

Kakšno je sicer delo glasbenega urednika? Nekateri menijo, da gre za sanjsko službo, da le poslušate glasbo in hodite na koncerte.
Vsaka sanjska služba - seveda za sanjski denar - se konča v tistem trenutku, ko se tvoje vedenje, usmeritve in želje srečajo z notranjim "bojem" med drugimi, ki ne delujejo v glasbenem uredništvu. Stara ljudska modrost pravi, da se na politiko in glasbo spoznamo vsi. Poleg interne izmenjave mnenj nato na vrsto pride še javnost. Ni težko človeka spraviti v dvom, ali dela dobro ali narobe. Pričakovanja javnosti niso nujno v navzkrižju. A vsak bi imel svojo zasebno radijsko postajo. Kloniti pod mnenjem nasprotnikov 'saj plačujemo naročnino' ni dobro. Zaradi različnih razlogov so določeni ljudje na določenih mestih, ki imajo določene naloge in ne nazadnje tudi določene pravice. Pravica uredništva za glasbo je, da se v soglasju z drugimi uredništvi odloči za glasbeno-programsko politiko. Nekomu vedno nekaj manjka, nekomu je nekaj preveč. Na dnevni ravni se je treba usklajevati. Poudarjam, usklajevati, in ne prilagajati. Prilagajanje pomeni popuščanje. Na to res ni treba pristajati.

Pred neangleškimi pesmimi včasih uporabljate poseben kratek napovednik, ki na to opozarja. Smo res tako vpeti v angleško-ameriško kulturo?
Mi imamo srečo, da ogromno glasbe dobimo z neangleških območij. To je primer napovednika, ki nikomur ničesar ne očita, hkrati pa da nekaj vedeti. To trenutno uporabljamo ob pol sedmih zjutraj. Čez dan vseeno zavrtimo od 10 do 20 neangleških pesmi, na kar posebej ne opozarjamo. Tudi znotraj neangleške produkcije je več kot dovolj dobre glasbe. Na tem mestu ne ostanemo le pri Erosu Ramazzottiju. Nikomur ne pade krona z glave.

Kot glasbeni poznavalec ste bili lani precej vpleteni pri izboru Hannah Mancini na Eurosong. Po njenem neuspehu ste bili v prvih komentarjih zelo razočarani, mar ne?
Res je, bil sem zelo vpleten in razočaran. Zdaj, ko gledam nazaj, še vedno trdim, da je bila odločitev dobra, kar se tiče songa in izvajalke. Pričakoval sem kritike, četudi bi osvojili drugo mesto, zgodil pa se je največji možni neuspeh. Ko sem govoril s Hannah, sem ji omenil, da se ji je na najslabšem mestu zgodila najslabša stvar. Ko so me povabili k projektu, sem rekel: "V redu, grem, ampak imam pogoj, da tja pošljemo komad, ki je aktualna produkcija, ki je nekaj sodobnega." Leto pozneje, ko človek odpre katero koli radijsko postajo, ki se vsaj dotika mainstream glasbe, sliši ravno preplet teh zvrsti, ki so bile pri Hannah.

Torej menite, da smo na tem področju v koraku z zmagovalnimi smernicami?
Vse to, kar je na Eurosongu zmagalo v zadnjih desetih letih, smo mi to poslali tri leta, preden je potem to zmagalo. V tem nismo nič slabši. Ko se stvari zavrtijo, kot se pač zavrtijo, je jasno, kakšno ima Slovenija razmerje, denimo, proti Rusiji ali pa proti nekim uveljavljenim glasbenim deželam, ki imajo mednarodni vpliv. To je treba pač upoštevati. Spomniva se sedmega mesta Nuše Derenda. Njen komad je bil že takrat pred časom. Ta mainstream, disko pop je prišel šele po Energy. Matjaž Vlašič že ve, kaj 'dogaja'. Res pa je, da se nam je zgodil tudi Duo Platin in Kalamari (smeh).

Pravite, da je Slovenija palček proti Rusiji. A popravite me, če se motim: tudi Finska in Avstrija nista ravno glasbeni velesili ali državi z ogromnim številom izseljencev po Evropi, a sta v zadnjih letih vseeno zmagali na Evroviziji.
Če govoriva o letošnjem primeru Avstrije, je bil že čas, da zmaga Conchita. Pred desetimi leti še ni bil čas tako zrel, da bi zmagale Sestre.

Mar res? Še pred Sestrami se je zgodil Izrael in Dana International.
Izrael je pač Izrael. A veste, kako je to velika država? Na svetu imamo štiri res vplivne države: Rusijo, ZDA, Kitajsko in Izrael. Kar koli pomembnega se zgodi na svetu, ima zraven prste vmes Izrael. Ne želim govoriti o stricih v ozadju, ampak nekem realnem pogledu. Vedno razmišljam, da se nekaj skriva v ozadju. Tega ne mislim v slabem pogledu, ampak iščem neke razloge, zakaj se je nekaj zgodilo. Razlogi so lahko super. Če je nekaj v ozadju, a priori še ne pomeni, da je slabo.

Stereotip o filmskih in literarnih kritikih je, da se s tem ukvarjajo, ker njim samim ni uspelo kot igralcem ali pisateljem. Kako je s tem pri vas? Igrate namreč na bobne. Kaj vam pomenijo?
Rad sem igral na bobne, še zdaj jih. Moja zgodba, ki me je pripeljala na mesto glasbenega urednika, ni toliko povezana z bobni, ampak bolj z DJ-janjem. V bloku smo imeli ob sobotah plese, trije smo se izmenjevali, tisti, ki je imel največ ljudi na plesišču, je zmagal. Vsi pa smo vrteli iste komade.

Koliko je bilo zmag v vaši statistiki?
Full house.

Niste le glasbeni urednik, ampak tudi voditelj programa, za kar ste prejeli precej viktorjev. Kako gledate na te nagrade? Vam večajo ego?
Seveda mi ga! Prva tri leta delovanja na radiu se Cankarjevamu domu niti približal nisem, četrto leto sem bil povabljen na drugi balkon, peto leto sem ga pa že dobil. Občutek je seveda lep. Potem pa je pomembno, kaj je po tem, po koncu obdobja prejemanja viktorja. Nekaj let ga nisem dobil, pa potem spet, nato dobiš še kakšno nominacijo, nato tudi tega ne. A to je popolnoma naraven razvoj. Viktorji so kul. Nastavljajo predvsem zrcalo javnosti oziroma angažirane javnosti.

Angažirana javnost je morda zaslužna, da viktorji zadnja leta romajo predvsem k voditeljem na komercialnih postajah. Z javnega radia ste praktično edini voditelj s to nagrado. Ste med sodelavci kdaj (za)čutili ljubosumje?
Mi imamo blazne težave z izjasnjevanjem, z argumentiranjem, debatiranjem ... Od prvega namiga za debato do obtoževanja je pri nas zelo kratek čas. Jaz nimam slabih izkušenj. Če je kdo kar koli počel za mojim hrbtom in bil zaradi tega dobre volje, pa naj bo tako. Na odprti fronti meni nikoli nihče ni očital 'uspešnosti'. Zanikati dober občutek ob prejetju česar koli pa je laž. Ko smo pri nagradah, bolj mi je žal, da nimamo več glasbenih nagrad. Tudi te nagrade bi dale neko vrednost slovenski glasbi. Slovenska glasba si to zasluži. Naj se zberejo ljudi, ki so strokovnjaki za določen tip glasbe, in naj se nagrade spet delijo.

Vaše nagrade so najbrž tudi izraz tega, da imate samosvoj slog, ki je nekaterim všeč, spet drugim pa logično ne, v vsakem primeru pa je opažen. Eden izmed načinov je Popevka tedna, kjer ste ob bližini konca tedna zelo sproščeni, hkrati pa imate veliko zvestih poslušalcev.
Nisem v opoziciji, ko bi razmišljal, ali stalnost zvestih poslušalcev postaja moteča. Nikomur ne prepovedujem sodelovanja, to bi bilo neumno. Nekoč je bil Silvo, potem Jožica, zdaj je glavni Pepi, nekoč, ko tudi mene ne bo več, pa bo nekdo četrti. Mogoče premalokrat razmišljamo o teh ljudeh, ki jim radio ogromno pomeni. So ljudje, ki radio dojemajo kot sopotnika precej bolj resno kot mi radijci. Če toliko časa vodiš Popevko tedna, kot je bil Kučan predsednik, se te ljudje pač navadijo. Ko te enkrat ni, to ljudje opazijo. A je kaj globljega od tega? Ne, ni.

V primerjavi z večino radijskih voditeljev precej komentirate politično dogajanje, mar ne?
Vsi smo homo politicus. Začetek in konec debate je v tem, da jaz to storim v eter nacionalnega radia. Ampak to isto in v precej hujših in za določene skupine nesprejemljivih besedah vsak dan počne 70 odstotkov slovenske populacije. Težko je na radiu z molkom nekaj pohvaliti ali pa izraziti nestrinjanje. Torej je enostavno to treba povedati. Seveda imamo vsi osebne preference, ki so vedno na isti liniji, kot je javni radio. Jaz nimam vloge komentatorja v informativni oddaji. Nikoli ni bil moj namen koga zaničevati, imam le pravico do izražanja mnenja.

Kako se na to odzivajo vaši nadrejeni?
Se odzivajo, se, o tem redno debatiramo. Vse je v okviru zakona. Se pravi, kaj lahko, česa ne ... Potem je tudi pomembno, na kakšen način kaj povedati. Marsikaj je odvisno tudi od same interpretacije. Pred leti sem imel v času stalnih sporov o Piranskem zalivu trenutek s spoštovanim poslancem Jerovškom. Povedal je, da so vsi hrvaški ribiči kontraobveščevalci. Namestnik takratnega hrvaškega ministra za zunanje zadeve je to imenoval za 'budelaštino'. Nato sem v etru vprašal, kako imenuješ človeka, ki govori budelaštine. Jaz mislim, da budala. Sledili so dopisi iz državnega zbora. Na koncu dneva ni bilo nič.

Ali poslušate voditelje na drugih postajah?
Absolutno. Na poti do službe oziroma nazaj do doma. Vem, da imajo ogromno stvari vnaprej produciranih oziroma posnetih, čeprav včasih zvenijo, kot da bi bile v živo. Sam bi zelo težko funkcioniral v taki vlogi, saj je zelo predpisana, striktna in vnaprej omejena. Morda se tudi zadnjih nekaj besed komentarja hitro obrne kot izhodišče za oglas, ki sledi. Malo mi je žal za ljudi, ki stalno poslušajo te radijske postaje, saj se s časom zelo zoži nabor slišanega. A to ni očitek, to mi je žal le kot enemu izmed občasnih poslušalcev.

Veljate za človeka, ki spi zelo malo. Na Twitterju pogosto pišete, da že pred sedmo uro telovadite.
Zdaj tri mesece hodim v fitnes, pa ne zato, da bi mi bile tangice prav. Sicer kadim, včasih kaj spijem, a živim relativno zdravo. Zdravo je tisto, kar ne škodi - a to velja za vsakogar posebej. Vsak je človek zase. Sosed na morju je star 80 let, od svojega 12. leta kadi kot Turek, po možnosti štiri škatle na dan. Opazujem ga, kako se vso pot od trafike do svojega lokala smeji, v rokah pa nosi škatlico cigaret, kjer piše: "Kajenje zmanjšuje vašo plodnost." Doma pa ima devet sinov in 64 vnukov. Vse je individualno. Mislim, da si lahko vsak trikrat tedensko vzame uro zase in za svoje telo ter skuša živeti čim bolj zdravo.

Je ta dejavnost povezana z depresijo, za katero ste včasih trpeli?
To me je takrat potegnilo ven. Zdravnik mi je takrat dejal, da je ena opcija farmacija, druga pa, da poskusim še kaj telovaditi. Napisal mi je neko razpredelnico stvari, ki jih moram početi. Trajalo je tri tedne, da sem zaznal razliko. To seveda ni pomenilo, da sem prej 24 ur na dan ležal na kavču. Spremenil sem določene stvari, postal fizično bolj aktiven, to mi je precej pomagalo. Tega se ne odvadiš hitro. Občutek po fizičnem naporu je tako dober, da si ga spet želiš. So pa včasih seveda tudi dnevi, ko ležim na kavču - pa se tudi dobro počutim.

Imate zdaj še kakšne težave z depresijo?
Pri meni je bil največji problem, ker do diagnoze nisem vedel, kaj za vraga je narobe. Ko veš, kaj je narobe, se s tem začneš spopadati. Ko se mi občasno spet to zgodi, zdaj vem, kaj je narobe, prej pa so bili to neznani občutki. Ker so zdaj znani, me ni strah. Prej si poskušal vse, kri, blato, slikanje glave ... Ko nisem vedel, kaj mi je, sem si pri slikanju glave želel, da bi imel velik tumor. Samo da bi vedel, kaj je narobe z menoj. En mesec me ni bilo v službo, nato so me klicali s Pop TV-ja, če sem bolan. Razložil sem jim, da imam depresijo. Meni je bilo isto, kot če bi si zlomil nogo. Nato so me klicali ljudje, ki so želeli nasvete. Težko sem jim vbil v glavo, da sem jaz še vedno jaz, oni pa oni. Nisem jaz poklican in šolan, da bi dajal take nasvete.

Ste oče dveh otrok. Ali pri vzgoji hote ali nehote vplivate na to, kar otroka poslušata?
Hote ne vplivam! Moja otroka lahko poslušata kar koli, kadar koli in kolikor koli. Moja hčerka je pri dobrih 13 letih v fazi, ko posluša One Direction, julija jo bom peljal na koncert v Bern. Še danes imamo sliko, ko je bila pri dveh letih v naročju Sebastiana, takrat je bil on car. Pri treh letih je šla v vrtec z revijo, na kateri je bil na naslovnici Tomi Meglič, nato je preposlušala vse živalske, otroške pesmice - od Mačka Murija do Heidi. Sin ni tako navdušen nad glasbo, kot je hčerka. V službi moram kot urednik vplivati na to, kar se vrti, kot oče pa si tega ne želim. Ko bosta prišla v fazo izoblikovanega okusa, lahko o tem sicer debatiramo, še vedno pa jima ne bom prepovedoval. Strožji sem pri videu, tam pa gledam na to, kar gledata.

Pred koncem še nekaj vprašanj, ki so vam jih zastavili uporabniki Twitterja.
mimkrilog: Kako se razvija vaše romantično razmerje z Mihijem (Šaleharjem, op. a.)?
So dnevi, ko tli, so dnevi, ko zažari. Težko se ujameva, ko pa se, je strastno. Ko je Miha prišel pred 15 leti na radio, sem mu svetoval, naj dela vse, kar hoče. Seveda so pri tem določene omejitve, a te je treba vzeti pozitivno. Tako je najin odnos rasel. Naredil sem mu napovednike za Toplovod in Spetek. Pri kakšnih zadevah ga še jaz najbolj spustim 's ketne'. Vse napovednike zanj sem naredil tako, da sva se zaprla v studio, sploh ni vedel, da snemava. Pri njem po navadi takrat pridejo na plan najboljše stvari.

SGregaS: Koga bi volili: stare face v novih (političnih pre)oblekah ali nove face brez oblek (ceteris paribus)?
To ni alternativa. V tem kontekstu nikogar.

PEro PEro: Ali je Katarina res mala in znucana?
Drobna je, za preostalo pa ne vem. Nikoli je še nisem videl utrujene, vedno je 'tip top' urejena.

Zoran Senčar: Beatles ali Stones?
Ni alternative.

Uroš Stanić: Kateri glasbeni žanr ti je najbližje? Mogoče indie?
V zadnjih desetih letih prisegam na en sam žanr - vsa nova glasba. Zelo sem radoveden, to je gonilo. Lahko mi je všeč najnovejši izdelek od Metallice, Calvina Harrisa, Jasona Mraza, Johna Mayerja ... Prejšnje vprašanje, Beatli ali Stonesi, več pove o tistem, ki sprašuje, kot pa kar koli, kar bi lahko jaz odgovoril. Tudi če Stonesi pridejo na viško gimnazijo, ne pridem na koncert, ker želim, da mi ostanejo v dobrem spominu iz Zagreba izpred 12 let.
Za konec pa še igra asociacij: