Novinarka in voditeljica na Valu 202 se ukvarja s številnimi področji, od dnevnega uredništva na drugem programu do športnega uredništva. Na pogovor smo jo povabili sredi dogajanja v Sočiju, kjer je na svojih tretjih olimpijskih igrah.

Kaj vas je gnalo na radio?
Že v osnovni šoli sem delala na šolskem radiu, na katerem smo med odmori vrteli glasbo in brali obvestila, če kakšna ura odpade, kdaj bo športni dan ... Že takrat se mi je to zdelo super. Nato so na lokalnem radiu Studio D izvedeli za naš šolski radio in nas prosili, če bi imeli tudi pri njih 15-minutne oddaje. To mi je bilo zelo všeč, saj se mi je zdelo ustvarjalno pa tudi rada govorim. Enkrat v srednji šoli pa sem šla tudi na avdicijo na Radio Krka, mislim da v tretjem letniku gimnazije.

In tam ste bili vse do prihoda na Val 202?
Ko sem prišla na fakulteto, sem si želela nadaljevati delo na radiu, saj sem v Novem mestu lahko delala le še konce tedna. Tako sem se odločila za športno uredništvo na Valu, kjer je bilo delo tudi bolj ali manj ob koncih tedna, zato se mi je zdelo, da bi ga lahko dobro kombinirala s fakulteto. Tako sem tudi hitro nehala delati na Radiu Krka, saj se nisem več vozila domov v Novo mesto.

Veliko radijskih ustvarjalcev težko obrazloži svojo ljubezen do radia, pravijo, da tega ne morejo opisati. Jo tudi vi čutite - in jo znate opisati?
Do radia imam še vedno neki "love-hate" odnos, morda čutim bolj zaljubljenost kot ljubezen. Težko razložim. Niham od tega, da sem popolnoma navdušena in mi je vse super, do tega, da si rečem, da bom dala odpoved. No, morda ne prav odpoved, ampak si pogosto rečem: 'Okej, to pa delam zadnjič.' Tako je na primer, ko se vozim na jutranji program ali ko smo imeli na odprtju zimskih olimpijskih iger v Vancouvru velike tehnične težave in sem rekla, da bom pustila to službo, ker je preveč stresna zame. Kar me navdušuje, pa je to, da ti radio pusti, da si zelo ustvarjalen, zelo "ti", ni treba veliko blefirati. Vsaj na Valu nam pustijo, da precej sproščeno govorimo, da smo res osebnosti, nočejo nas preveč ukalupljati. Tu govorim za voditelje, kot novinar je le treba spoštovati določene standarde. Pa tudi to, da se pogovarjaš z nekom in da te ta nekdo posluša. To se mi zdi neskončno fino.

Kaj se zgodi v tej rehabilitaciji občutkov, ko nihate med odpovedjo in navdušenjem?
To se zgodi zelo hitro.

Samo od sebe?
Da, da. Jaz sem tudi sicer zelo nihajoča oseba, ki se hitro navduši pa tudi hitro obupa. Ko se na primer peljem na jutranji program, mi je grozno, ko pa program dejansko steče, pa začnem uživati, mislim si, da se ljudje vozijo v službo in me poslušajo. Vedno skušam dati tudi neki optimizem za na pot, se malo pošaliti, razveseli me tudi kakršen koli odziv. Veliko mi daje misliti tudi oddaja Globalna vas, v kateri se pogovarjam s Slovenci, ki živijo po svetu. Pomislim: 'Oh, kako bi se preselila v Tanzanijo, zdi se mi, da sem že skoraj tam.' Čisto se navdušim, a nenadoma je ura devet in programa je konec.

Zanima vas res ogromno področij. Omenili ste že jutranji program, Globalno vas, pa seveda športno uredništvo, gospodarske oddaje, Eurosong ... Bi vam bilo dolgčas, če bi se ukvarjali le z enim področjem?
Da, verjetno res. V športnem uredništvu se resno ukvarjam le z odbojko in s kakšnimi zimskimi športi. Če bi pokrivala še dva ali tri, mi verjetno ne bi bilo dolgčas, ker bi se toliko stvari dogajalo. Ampak meni je zanimivo prav to povezovanje. Pogosto opažam, da so kakšni zagonski podjetniki zelo podobni športnikom - morajo veliko tvegati, delati, nihče jim ne zagotavlja uspeha, lahko se jim le kaj malega zalomi in propadejo. Ob torkih sem dnevna urednica in takrat pride zelo prav, da delaš različna področja, saj lažje razumeš kolege in imaš boljši pregled nad dogajanjem. Gre pa seveda vse to velikokrat na račun mojega prostega časa. Vseh teh področij se v 40 urah na teden pač ne da narediti.

Torej morate za to imeti tudi razumevanje doma?
Da, saj ga imam in se zanj zahvaljujem, haha.

Da se vrneva na vaše delo v športnem uredništvu. Kako se počutite, ko ste ves čas obkroženi z moškimi, vas gledajo kaj drugače? Stereotipi ostajajo?
V športnem uredništvu imam krasne kolege, z vsemi se zelo dobro razumem in od njih sem se tudi veliko naučila, kar je zelo dragoceno. Preden sem prišla na Val, sem imela samo neko predstavo o radiu, nikoli prej nisem resno delala v športnem novinarstvu, nisem vedela, kako narediti neki pogovor s športnikom ali oglašanje s terena. Veliko mi je pomagal že naš takratni športni urednik Dare Milič, pa tudi vsi drugi kolegi. Sploh ne, da bi mi bili mentorji, ampak čisto tako, s konkretnimi nasveti. Še zdaj se odlično razumemo in si dobro razdelimo delo. Jaz recimo rada delam pogovore s športniki, portrete, vodim program, ne predstavljam pa si sebe, da bi morala prav resno prenašati kakšno tekmo. V redu, odbojko še, nikakor pa ne kakšnih skokov, smučanja, ali bog ne daj hokeja ... Zdi se mi, da so me tudi oni dobro sprejeli. Morda nekaterim na začetku ni bilo jasno, da ne bi bila rada reporterka, saj je bil vsem drugim to cilj. Mi je pa tudi všeč, da imamo zdaj v uredništvu že nove sodelavke in tudi z drugimi športnimi novinarkami se odlično razumem, na primer s televizijkami, Zalo z STA-ja, Mojco z Dela ...

Odbojka je vaš šport, ker ste jo trenirali.
Da. Odbojko sem trenirala v Novem mestu pri TPV-ju in moje soigralke so bile nekaj časa tudi državne prvakinje. Zdi se mi zelo lep šport in zelo spodbudno je, ko prihaja nova generacija slovenskih odbojkaric. Kadetinje so bile na primer na svetovnem prvenstvu, kar je prva slovenska ženska reprezentanca s tem uspehom. Decembra, ko je bil finale pokala, mi je bilo fascinantno gledati 18-letna dekleta, ki igrajo res lepo, dobro odbojko.

Sami ste nehali zaradi poškodbe, kajne?
Da, na smučanju sem si poškodovala koleno. Takrat sem bila še v gimnaziji, v drugem letniku. A ker niso ugotovili, da imam tako resno poškodbo, sem kar šla na tekmo in nato se mi je koleno še nekajkrat "iztaknilo". Ugotovili so, da imam natrgane križne vezi. A takrat sem se ravno odločala, ali bi tretji in četrti letnik opravljala mednarodno maturo na gimnaziji Bežigrad. Tako sem počasi nehala. Sicer pa sem igrala na mestu organizatorke igre in to mi je bilo res všeč. Včasih smo trenirale tudi dvakrat na dan, tako da je bila to v srednji šoli resna zadeva.

Ker ste se sami ukvarjali s športom, nanj kaj drugače gledate kot novinarka? Se bolj zavedate, kako se športnik počuti ob poškodbi, neuspehu?
Meni se tako ali tako vsi ljudje smilijo, haha. Moja sestra je nedavno končala študij medicine in mi kar naprej govori točno to. Ampak meni je res hudo za vsakega športnika, ki se poškoduje, čeprav vem, da mnogi tudi izkoristijo ta čas. Gredo na rehabilitacijo, v miru razmislijo o stvareh in včasih pridejo nazaj še močnejši. A poškodba je še vedno tisto najslabše, kar se ti lahko zgodi. Ob porazih pa se držim enega pravila. Včasih vidim kolege, ko si ob porazih prav dajo duška, v smislu da skušajo raztrgati krivce za poraz ali v komentarjih pišejo precej brutalno. A meni se zdi, da nihče ne more biti tako razočaran kot športnik sam. Spomnite se že šolskih tekmovanj, kako razočarani ste bili, če ste izgubili ... Sicer pa se mi na splošno zdi, da je v športnem novinarstvu preveč navijaštva in nihanj gor in dol, o katerih sem prej govorila. Tako da skušam pri tem nekoliko zavirati, koristne so tudi povratne informacije.

Kolegi vas opisujejo kot izjemno optimistko.
A res?

Da, prav vsi.
Optimistko? Ne vem, na podlagi česa so prišli do tega.

Mogoče, ker ste nasmejani, zgovorni, dobre volje?
Morda zaradi tega, da. Ker nikoli, kadar se pogovarjamo o tem, koliko bo kakšnih medalj, kakšen bo rezultat, nisem med najbolj optimističnimi. Sicer pa ja, večino časa sem dobre volje. Skušam biti hvaležna za to, kar imam, se pa tudi znam razjeziti in težiti. Načeloma pa se trudim, da drugih ne gnjavim s svojimi problemi.

Kaj pogrešate v slovenskem novinarstvu?
Najprej o športnem novinarstvu. Kot sem rekla, pogrešam več distance, se mi zdi, da je preveč navijaštva in pogleda "mi smo zmagali, oni so izgubili". To sem povedala zelo stereotipno, a zato, da bi si lažje predstavljali. Na televiziji pogrešam več dobrih voditeljev, takšnih z značajem, ki bi si upali postavljati težka vprašanja. Pogrešam morda več dobrih intervjujev z res "top" sogovorniki in na radiu tudi več dobrih kolumn oziroma komentarjev. Meni se komentarji, torej z osebno noto, zdijo zelo dragoceni. Za raziskovalno novinarstvo mogoče ni ne časa ne denarja niti volje, ampak zdi se mi, da že s kakšnim komentarjem novinar lahko da nov input razmišljanju. To smo nekoliko zanemarili. Delamo to, da pokličemo enega s "te strani" pa enega s "tiste strani" in se nam zdi, da smo naredili svoje delo.

Ste zelo dobra govorka, vodite tudi tečaje retorike. Prej ste omenili dobre televizijske voditelje. Se sami vidite v tej vlogi, vas to sploh zanima?
Ja ... (premislek) Me zanima, z veseljem bi vodila kakšno oddajo v smislu "hard talk", ampak morda s svojim glasom in temi nastavki, da sem vedno prijazna in vesela, preprosto ne bi dobro delovala. Saj ne, da sem do vseh sogovornikov vedno zelo prijazna, znam oziroma zdi se mi, da znam postavljati tudi težka vprašanja in da sem zelo načelna, ampak s tem mojim glasom res ne vem, kako bi na radiu to učinkovalo.

Za svoje novinarsko delo ste prejeli tudi nekaj nagrad. Kaj pa je za vas osebno nagrada oziroma zadovoljstvo - je to odziv sodelavcev, urednika, poslušalcev ali občutek, da ste iz neke teme naredili največ, kar ste lahko?
Nagrada je to, da se lahko lotim toliko različnih tem. Ta ustvarjalnost, širok pogled, ki ga dobivam, in to, da sodelavci radi delajo z menoj. Rada delam timsko, nagrada so tudi odzivi poslušalcev in sogovornikov. Čudovito je, ko po koncu pogovora kdo reče: 'O, to so bila pa drugačna vprašanja, ste me prisilili, da sem razmišljal'.

Glede na vaše delo se mi zdi, da imate posebno fascinacijo z Nemčijo?
Da, haha.

Zakaj?
V Nemčiji sem bila v drugem letniku fakultete na izmenjavi Erazmus. Živela sem v mestu Konstanz ob Bodenskem jezeru, čisto na meji s Švico in to je bilo res krasno obdobje, tako študijsko kot glede spoznavanja ljudi. Konstanz je zelo lepo mestece, rečejo mu tudi Stanford na Bodenskem jezeru. To je univerzitetno mestece z velikim kampusom. Predavanja imajo do konca julija, a vmes, če smo imeli na primer dve uri prosto, smo se šli kopat v jezero in nato nazaj na predavanje. Potem sem bila še leta 2009 v Berlinu na tamkajšnji šoli za novinarje in na praksi na Deutschland Radiokultur. To je bilo tudi zelo koristno, saj nisem študirala novinarstva, tako da sem tam pridobila veliko znanja. Tudi Berlin mi je bil zelo všeč. V Nemčiji se dobro počutim, tudi nemščina mi je všeč, zdi se mi tak logičen, uporaben jezik.

Bi bili na primer dopisnica iz Nemčije?
Da, bila bi. Sem se tudi že prijavila, a me niso izbrali.

Kaj vas spravlja v smeh?
Haha. Na primer moj mož s kakšnimi smešnimi izjavami, zelo pogosto tudi moji sodelavci. Na športnem programu so tako ali tako vsi duhoviti, na Valu pa sem v pisarni skupaj z Matejem Praprotnikom in večino stvari, ki jih lahko preberete na valovskem profilu na Facebooku, sestavita Matej ali Nejc. Ko Matej dobi kakšno idejo, jo prebere naglas in potem se seveda vsi smejimo, tako imam zagotovljeno dnevno dozo smeha.

Se v praksi kaj ukvarjate z lobiranjem? Pisali ste namreč diplomsko nalogo na to temo.
Ne. Takrat me je to zelo fasciniralo, zdaj pa me ne več.

Nič ne skušate zlobirati pri možu ali sodelavcih, da je kaj opravljeno?
No, morda ... Se mi zdi, da sem pri deljenju nalog res kar dobra. Ampak morda še vedno raje kar sama naredim še kaj več, nimam še tega zaupanja. Nisem najbolj ostra oseba.

Menda vam kolegice zelo zavidajo intervjuje z Akslom Lundom Svindalom?
Haha ... Ja, mislim, da moje prijateljice (in sodelavke) z veseljem spremljajo alpsko smučanje tudi zaradi tega izjemnega norveškega smučarja. Ko sem na svojem profilu na Facebooku objavila fotografiji Svindala in Millerja, so predlagale, naj ju pripeljem v Slovenijo. No, morda res prideta. Vsaj na pokal Vitranc.
Kakšno je tu v Sočiju vzdušje v radijski ekipi in kako si razdelite delo?
Mislim, da smo odlična ekipa. Trenutno se najbolj zabavamo s tem, da se preizkušamo tudi kot fotografi (poglejte spletno stran Vala 202): Sedem novinarjev in tonski mojster Lojze Gačnik. Delamo ne le od jutra do večera, ampak od jutra do noči. Tako kot na Valu 202 nimamo glasbenih želja, tudi tu ni prostora za želje (smeh). Delo organiziramo tako, da lahko vsak pokaže tisto, kar najbolj zna, je pa treba biti zelo fleksibilen. To je tudi čar OI.

Iz Sočija