V redni tedenski rubriki Obrazi RTV-ja od blizu tokrat predstavljamo Luko Petriča, ki je od leta 2002 športni novinar na Valu 202.

Vaš prvi šport je nogomet. Svetovno prvenstvo v Braziliji je bilo za vas že peti veliki turnir, od kod ste večplastno prenesli utrip tako prvenstva kot države. To za naravo radia ni nekaj najlažjega.
To je morda specifično iz zunanjega zornega kota, sam sem tega navajen že celo življenje. Pogoji za delo so bili odlični, zgodbe so kar padale z neba. Na tekmovanje grem vedno s spoštovanjem, v pripravah razmišljam, ali bo dovolj zgodb, a teh je vedno dovolj. Potem je pomembno le, da izbereš prave stvari. V Braziliji sem bil sam, zato sem iskal tako nogometne kot poljudne zgodbe. Nekatere stvari sem imel že prej pripravljene, druge pa iščeš. V Recifeju sem na tekmi ZDA - Nemčija srečal zanimivega možakarja, ki se je ves čas drl 'marmelada'. Bil je zanimiv, po tekmi sem ga ustavil in ga prosil, da se zadere še v moj mikrofon. Nato se ugotovil, da je s to marmelado želel povedati, da naj bi se Nemci in Američani dogovorili za neodločen izid, ki naj bi ustrezal obema ekipama. Ko so Nemci dosegli gol, je hitro utihnil. Všeč mi je dinamika na tribunah, kako se navijači med seboj pogovarjajo, kakšne razmere se ustvarijo med njimi.

Z enim očesom ste torej na zelenici, z drugim pa vselej na tribunah?
Seveda. Polfinale Nemčija - Brazilija 7:1. Imel sem srečo, da so me posadili na navijaško tribuno, saj so bile novinarske polne. Med tekmo nisem gledal le igrišča, to vidijo vsi. Vedno želim prenesti tudi tisto, kar se dogaja na tribunah, tisto, česar se ne vidi. Na tej tekmi je bilo zanimivo gledati, kako gledalci v najbolj nogometni državi na svetu doživljajo edinstveni trenutek, ko na največjem tekmovanju na svetu doživlja svoj najhujši poraz.

Delate na radiu, kjer športni novinarji v Sloveniji nimate konkurence. To je razlika z novinarji, ki delajo na televiziji in spletu. Konkurenca je dobra, ker je spodbudna. Kaj vam pri tem pomaga?
Seveda spremljam delo slovenskih športnih novinarjev v drugih medijih. Spremljam pa tudi tuje radijske postaje, že od malih nog poslušam BBC-jev Radio 5. Britanci so pri tem res dobri, kakovostno delajo tudi Španci, a tega jezika nisem tako vešč.

Kako povezujete objektivnost z novinarstvom? Obstajata dve filozofiji, prva objektivnost razume kot zapoved, druga pa bolj kot lažen ideal in bolj poudarja profesionalizem.
Na začetku svoje kariere sem bil bližje prvi, zdaj sem bližje drugi. Pred kratkim sem poslušal Natašo Briški, ki v Spetku razmišljala podobno. Objektivnost ima omejenost. Kot novinar imaš svoj pogled, ki je utemeljen na tem, kar si, na delu in kredibilnosti, ki si ju do zdaj ustvaril. Na podlagi tega lahko presojaš določen položaj. V športnem novinarstvu to ne pride tako do izraza. Poslušalec, ki nima tako celostne slike, kot jo ima novinar, si težje ustvari realno sliko. Novinar, ki se s tem profesionalno ukvarja, ima bolj celostno sliko in lažje izpostavi zadeve.

Pravite, da tega ni toliko v športu. Morda tudi ne, ker ni tako močnega klubskega rivalstva. Le v malo športih hkrati obstaja več res kakovostnih ekip.
Da. V Sloveniji niti nimamo klubske kulture. Ta še najbolj do izraza pride v Mariboru. To je mesto, ki živi za nogomet, vsi se o tem pogovarjajo. Na tekmo vedno pride nekaj tisoč gledalcev, zdaj je ta številka seveda višja, ko igrajo v Ligi prvakov. V Ljubljani tega sploh ne čutiš. Največ te pripadne kulture je pri nas v reprezentanci, pa še to le takrat, ko nam gre dobro. Ko je slabo, se vse obrne. In že to negira klubsko kulturo. V Angliji in Nemčiji je to popolnoma drugače. Tam boš navijal za neki klub, četudi bo igral v nižjih ligah. Ko je bil Manchester City pred leti v tretji ligi, je imel na tribunah še vedno 30.000 ljudi. Ne glede na to, ali gre klubu dobro ali slabo, si tam. Klub spremljaš in doživljaš. To je del tebe, to je religija.

V Angliji in Nemčiji je to del družinske vzgoje.
Seveda. Najzanimiveje je, ko se poročita navijač Manchester Uniteda in navijačica Cityja. Kaj se zdaj zgodi z otroki (smeh)? Ampak to res velja. Kakor navija oče, običajno tako navija tudi otrok.

Eno od orodij objektivnosti je tudi športna statistika. Znani ste kot mojster številk in jih veliko uporabljate.
Je zelo zanimiva, veliko pove, a ne vsega. Rad imam številke. Zanimivo je, kako se včasih preslikajo zgodbe v številke. Športna statistika ti veliko pokaže, a je samo delček celotne zgodbe. Obstaja ogromno statističnih podatkov, a najpomembneje se mi zdi, da jih znaš uporabiti v pravem trenutku. Pri tem so pravi mojstri Američani. Ko se zgodi redek dogodek, znajo hitro najti podatek, kdaj se je to zadnjič zgodilo.

Ko že govoriva o objektivnosti, ali je športni novinar lahko navijač? Nekateri analitiki športnih medijev pravijo, da športni novinarji niso v resnici pravi novinarji, ampak bolj navijači s peresi in mikrofoni.
Po eni strani se strinjam s tem, da je v novinarstvu preveč navijaštva, a tu je bistveno vprašanje profesionalnosti novinarja. Mislim, da je novinar lahko navijač, a se mu to ne sme poznati pri njegovem delu. V Angliji je skoraj vsak športni novinar navijač enega kluba. To - za kateri klub navijaš - je del identitete. Ne moreš postati športni novinar in reči 'zdaj pa za nikogar več ne navijam'. Vprašanje je le, ali to dopuščaš, da se pozna pri tvojem delu.

Imate sami to težavo? Ste navijač kakšnega kluba?
Jaz upam, da se pri meni to ne pozna. Navijam za Liverpool in tega ne skrivam. Na Radiu Slovenija pokrivam mednarodni nogomet. Pri svojem delu Liverpoola ne izpostavljam, a ko gledam njihove tekme v lokalu, jih gledam med njihovimi navijači. Ne mislim si: 'Joj, da me ne bo kdo videl.' To sem jaz, to je del mene. Treba pa je tudi reči, da je profesionalnost lažje ohranjati, ker gre za klub iz druge države. Drugače bi bilo, če bi bil, denimo, navijač Maribora. Bi bilo prav gotovo težje pri mojem delu.

Večino svojega dela opravite kot novinar na terenu in studijski voditelj, zelo redko pa se znajdete v vlogi komentatorja. Vseeno pa se boste v zgodovino Radia Slovenija zapisali kot komentator, ki je pospremil prvo zlato žensko medaljo na olimpijskih igrah. Kako ste to doživeli zmago Urške Žolnir?
Judo spremljam že dolgo, praktično, odkar sem na radiu. A juda se pri nas skorajda ne komentira, običajno le poročamo. Tako sem se s tem prvič soočil prav v Londonu. To je bil zame pravi izziv. Judo ni tako poznan, zato ga je bilo treba med komentiranjem tudi predstaviti. Ampak sem hitro 'padel noter'. To me spomni na debato o objektivnosti. Ko delaš prispevke za informativne oddaje, si ves čas objektiven, paziš, da ne vnašaš svojih čustev. Ko pa si komentator, pa so ravno čustva eden izmed temeljev dela. A ko sem prenehal komentirati in takoj začel delati prispevke, sem samodejno preskočil na objektivnost.

Zlata olimpijska medalja je največ, kar športnik lahko doseže. Kako se razlikuje vaš odnos do dela, ko so slovenski športniki uspešni in ko so daleč od svetovnega vrha?
Pri komentiranju je lažje delati, če je tekma dobra. Pri poročanju pa ne vidim večje razlike. Prispevke je treba posneti, in to je to (smeh).

Danes obstaja ogromno športnih medijev in športnih disciplin, a zdi se, da izjemen delež pripada enim in istim temam, kot so v zadnjih letih, denimo, rivalstvo Messi-Ronaldo ali uspehi Tine Maze. Katere zgodbe si zaslužijo več pozornosti?
Veliko zgodb je, ki si zaslužijo pozornost. To je tudi eno izmed poslanstev nacionalnega medija. Da ne dela le zgodb, ki so komercialno zanimive. S tem dobimo čim širši spekter slovenskega športa. Od zanimivejših zgodb v zadnjem času pa je vtis name naredil pogovor s Tadejem Trdino v Ekipi. Mežičan je postopoma gradil svojo kariero, podobno kot Milivoje Novaković je rasel v nižjih ligah v Avstriji, potem pa nase opozoril v prvi ligi, ko je bil star 25 let. Od prejšnjega poletja je v avstrijski Bundesligi dosegel toliko golov kot Kevin Kampl.

Ko ste se vrnili s svetovnega prvenstva v nogometu, ste navdušeno pripovedovali o brazilski hrani. Znani ste kot sladokusec. Kaj je vaša specialiteta?
V Braziliji me je najbolj navdušilo meso, ki je bilo fantastično. Na sabljah ti prinesejo churrasco. Pred seboj imaš 25-30 vrsti svežega mesa. Zelo rad kuham, rad ustvarjam. Rad mešam nove stvari, nove okuse, preizkušam čim več novih stvari. Specialitete? Če imam na obisku ljudi, rad delam kruhke, se igram z mesom, delam marinade, uporabljam številna zelišča, kot sta timijan in meta ... Doma imam zdaj vrt, zato rad delam različne juhe.

Svojo mladost ste preživeli na Cipru. Kako ste pristali tam?
Oče je delal za Adrio. Ko sem imel štiri leta, je dobil službo na Cipru, kamor smo se nato preselili. Tam sem preživel osem let.

Od tod najbrž tudi izvira ljubezen do Anglije in angleške kulture?
Da. Tam je čutiti močan vpliv Anglije. Hodil sem v angleško osnovno šolo. Veliko je tujcev, gonilna sila, če temu lahko tako rečemo, so ravno Angleži. Oče sicer nikoli ni spremljal veliko nogometa, bolj dedek. Vsak teden smo ob četrtkih gledali oddajo o angleškem nogometu, takrat sem ga začel podrobneje spremljati in tudi navijati za Liverpool.

Kako pa primerjate različna šolska sistema?
Če živiš v drugi kulturi, se ti odprejo obzorja, vidiš drug sistem in ne nazadnje način življenja. Imel sem sošolce iz Italije, Egipta, Libanona, Savdske Arabije ... Tako spoznavaš različne kulture in jih lažje sprejemaš. Moja šola je bila zasebna, javnih šol, ki bi delovale v angleščini, seveda ni bilo. Starši so presodili, da je bolje, da z bratom znava angleško, in ne grško. Pritisk na ocenjevanje ni bil tako močan. Imeli so boljši način podajanja informacij. Nikoli nisi prišel v šolo s strahom, da boš danes vprašan. V šoli smo bili sproščeni, s tem smo lažje sprejemali znanje, ki so nam ga posredovali. Predvsem pa je vse potekalo na zabavnejši način. Zdi se mi, da s tem prijaznejšim sistemom tudi več stvari ostane v glavi. Menim, da smo s tem dobili bistveno več nekega splošnega znanja in razgledanosti. V Slovenijo sem nato prišel v sedmi razred osnovne šole. Bil sem frapiran pri prvi uri zgodovine. Učiteljica je stala pred razredom in začela govoriti 'Druga svetovna vojna se je začela ...', vsi učenci pa so pisali v zvezek. Nič ni bilo vprašanj, debate in komunikacije, le ozko gledanje v zvezke.

Ciper je podobno kot Slovenija majhna evropska država, pred desetletjem sta obe državi skupaj vstopili v EU. Govorili ste o šolstvu. Kako še vidite podobnosti in razlike med državama?
Težko danes primerjam obe državi, saj sem bil v zadnjih 19 letih tam le dvakrat. Standard je sicer podoben, kot je pri nas. Življenje poteka v filozofiji 'easy', kar velja za Sredozemlje. V Sloveniji imamo kombinacijo balkanskega in germanskega. V nekaterih primerih je to dobro, v drugih niti ne. Tipično razmišljanje na Cipru je 'če nekaj lahko narediš jutri, zakaj ne bi tega naredil pojutrišnjem'. Ko sem bil predzadnjič tam, sem bil na dopustu za dva tedna. Na avtobusno postajo sem prišel na praznik dela. Vprašam ljudi, kdaj pride avtobus. Pa mi odvrnejo, da je praznik, danes ni avtobusov. Nadaljujem, da bi rad prišel do Larnace. Pojdi na avtobus, mi odvrnejo, nato pa dodajo, saj boš šel jutri, saj ni nobene panike (smeh).

Govorili ste, da ste na Cipru dobili precej splošnega znanja in razgledanosti. Zanimivo je, da ste pred časom začeli sodelovati pri ustvarjanju Petkove centrifuge. Kako ste se znašli v tej zgodbi? Kaj vas še zanima v novinarstvu?
Pogovarjal sem se z urednico oddaje Natašo Zanuttini. Vprašala me je, ali bi me kdaj zanimalo in sem sprejel izziv. Petkova centrifuga je ena izmed najodmevnejših in nosilnih oddaj na Valu 202. Iz tega vidika mi je bilo zanimivo sodelovati in ustvarjati. Športni novinar sem postal, ker imam rad šport. Rad imam novinarstvo, a še raje imam šport. S tega stališča bi se težko našel še v kakšnem drugem novinarstvu. Morda me še najbolj zanima zunanja politika.

Zanimiv je začetek vaše novinarske kariere. Neuspešno ste poskušali na Radiu Sora, kjer pa je bil izbran vaš brat.
Ko sem začel študirati na faksu, so nam svetovali, da bi bilo dobro, da se začnemo udejstvovati. Z bratom sva šla na sprejemne teste na Radio Sora, tam je bila tudi pokojna Ajda Kalan. On je bil sprejet, jaz pa ne. Ko sem pozneje začel delati na Valu, sem imel jezikovni tečaj ravno pri Ajdi Kalan. Tokrat sem bil uspešen (smeh).

Veljate kot večni optimist, sodelavci pravijo, da vas je težko spraviti iz tira. Kaj vas spravi iz tira?
Poskušam ohranjati razumevanje do drugih, ko pride do situacije, ki bi me lahko vrgla iz tira. Vseeno pa lahko povem eno stvar. Pogosto si na medmrežju pretočim prenose končanih tekem. Trudim se, da ne izvem izida teh tekem. Če ga izvem, mi potem ni več tako zanimivo gledati. Čustvenost, nepredvidljivost mi je izjemno pomembna. Če greš v gledališče ali kino, je vse zrežirano. V športu pa ni nič zrežiranega (zato je problem nastavljanja tekem). Če izvem, koliko je izid, me to res lahko spravi iz tira, haha.

Igra asociacij