Vedno ko na tej poti dežuje, in to je – razen to jesen – sorazmerno pogosto, pomislim, da je tako poimenovana zaradi vzbujanja optimizma. Ali pa zaradi načrtnega prikrivanja realnih razmer.
Le redki so tisti pogumneži, ki se čez Luksemburg popeljejo, ne da bi se ustavili na katerem izmed njegovih bencinskih postajališč. Cene goriv v tej državi so smešno nizke, oprostite, verjetno so trošarine bistveno nižje kot druge. Ne pozabimo, gre za najbogatejšo državo v Evropi glede na BDP na prebivalca. Na svetu je menda le Katar pred Luksemburgom. Ceste so lepo urejene, najvišja hitrost na avtocesti je omejena na 130 km/h, krepko motorizirane pločevine, ki verjetno komaj čaka, da vstopi v nemško brezmejnost hitrosti, je ogromno. Za isto vsoto se Luksemburžani lahko vozijo dlje.

A tudi tam je ogromna razlika med tistimi, ki imajo, in tistimi, ki nimajo - kot sicer na večkrat opevanem evropskem zahodu. Ne bi se smeli slepiti. Tisti, ki tu in pa tam imajo, imajo veliko, tisti, ki tu ali tam nimajo, dejansko nimajo skorajda nič.

Državo smo večkrat omenjali kot eno tistih, ki imajo zelo privlačna davčna pravila in stopnje. Nazadnje ob razkritju več sto milijard evrov, ki so jih domači in tuji poslovneži "parkirali" v davčnih oazah. Podobno smo govorili o Cipru, ki se je pred kratkim zlomil pod težo slabih naložb in inovativnega bankirstva, predvsem v povezavi z Grčijo.
Mimogrede, pred kakšnima dvema letoma sem v poštni nabiralnik dobil ponudbo ene izmed manjših bank in hranilnic v sosednjem Luksemburgu. Kakšna sreča. Sprejemali so že depozite v vrednosti le 50 evrskih tisočakov. Lahko si mislite zamišljen izraz na mojem obrazu.

Luksemburg nam je dal predsednika Evropske komisije. Človeka, ki veliko ve o spodbujanju vlaganj in ustvarjanju ustreznega davčnega okolja. Ki je po tednu dni skrivanja pred javnostjo med tednom prevzel politično odgovornost za zanimive davčne prakse, s katerimi je Luksemburg "pomagal" več kot 340 podjetjem, da so zaslužila še kakšen milijon več, kot bi ga, če bi plačale davke kje drugje. Davčna konkurenčnost nedvomno. In preprosta posledica, da je enotni trg v EU-ju le delno uveljavljen. Zdajšnji luksemburški premier Xavier Bettel je dejal, da je tamkajšnja vlada popolnoma presenečena nad obsegom tovrstnega ravnanja in da si prizadeva spraviti državo s sivih in črnih seznamov ter okrepiti ugled države.

Ključna poanta je, da so skorajda vsi vedeli, da se (tudi) tam dogaja nekaj čudnega. Drugačnega. Sumljivega. A nihče ni uprl prsta v Junckerja in ga vprašal, kaj skriva. Tudi tokrat ne. Jean-Claude Juncker je bil pod pritiskom, a tisto, kar je sledilo v Evropskem parlamentu, je milo rečeno smešno. Očitno je tokrat res drugače. Tak je bil slogan evropskih volitev, če jih še pomnite. In prosim, opazite sarkazem v mojih besedah. O vodilnem kandidatu s tistih volitev Junckerju vse dobro. Če so imeli prav takrat, imajo prav vedno.

Ta politična nezmotljivost in pomanjkanje kritične distance sta nekakšen luksuz, ki je izrazito moteč in meče slabo luč na politiko in politično. Evropski poslanci več kot očitno delujejo po načelu "podprli smo ga, podpiramo ga". Ne glede na vse. Juncker je brez težav prebrodil prvo krizo manj kot dva tedna po prevzemu položaja. Govorilo se je o možnosti nezaupnice. In tukaj se je govor ustavil. Kar je bilo pred prihodom Junckerja v Evropski parlament v sredo, je bilo namenjeno vzbujanju pozornosti. In vzdihi "oh, kako je to hudo in nepravično", "zdaj pa je nekaj res treba storiti, spremeniti", "ni samo on, tudi drugi to počnejo" in kar je še podobnih. Ah, dajte no!?!? Res, prava Sončna avtocesta.