Prej je občutek, da se Evropska unija čuti kot zmagovalka ene izmed številnih bitk, ki potekajo na strateško-politični ravni na osi Bruselj (Washington)-Moskva.

Ali je ta občutek pravilen ali ne, je seveda težko preverljiva teza. Razprava o Južnem toku je vsaj toliko kot razprava o vplivu v EU-ju tudi razprava o spodbudi za EU. Ruski projekt, ki naj bi v Evropo po "varnejši poti" pripeljal ruski plin, je bil v Evropski komisiji že od začetka razumljen kot ena izmed mogočih alternativ, a nikakor ne taka, ki bi jo v Bruslju resneje spodbujali ali celo vzeli za svojo. Bruselj namreč bolj kot kaj drugega stavi na Južni energetski koridor. Ta je v evropskih načrtih začrtal željo, da bi EU odmaknil od ruskega plina in s tem umaknil težo ruskega vpliva na strateška vprašanja. Še vedno živa ideja je, da bi Unija plin uvažala iz Azerbajdžana, Turčije, Gruzije, Turkmenije, nemara celo iz Irana, če bi politične razmere to dopuščale. Južni tok je posredno uničil eno izmed alternativ ruski pipici. Projekt Nabucco je zgolj nabor črk na papirju. S tem, ko je do pred kratkim prevladal Južni tok, je Rusija v roke dobila novega aduta za morebitno energetsko-politično igro. Vezava EU-ja na plin iz Rusije bi postala še krepkejša in posredna moč Rusije pri vplivanju na evropska politična stališča, povezana s plinom, Ukrajino, s tem nemara še večja.

Putinovo blefiranje ali neuspeli poskus izsiljevanja? Kot je razumeti neuradna stališča, kakšne resnejše ekonomske računice za projektom Južni tok nikoli ni bilo, projekt bi lahko zato preprosto postal predrag za Moskvo. Ukrajina je na krajši rok tista, ki bi lahko pridobila, saj bo Unija še naprej večji del ruskega plina prejemala prek njenega ozemlja. Ali se bo ta Putinov, težko je reči poraz, prej obrat, poznal tudi pri bolj zadržanem ravnanju glede Ukrajine, je bolj želja kot pričakovanje. Čeprav so stališča v Baslu, kjer se je včeraj končalo dvodnevno zasedanje Organizacije za varnost in sodelovanje kar tekmovali v stališčih in izrazih pripravljenosti prispevati k temu, da bi v Ukrajini dejansko začela veljati popolna prekinitev ognja.

Ne pozabimo, tako na vzhodu kot na zahodu je veliko govora, besed, retorike. Enoznačnih sodb in razlag, posledično tudi propagande.

Ukrajina je trenutno osrednje gonilo strateškega premisleka EU-ja glede svojega političnega, varnostnega, pa tudi energetskega položaja. Še več, odločitev ruskega predsednika tu razumejo kot dodatno spodbudo pri iskanju alternativnih virov, obnovljivih virov, krepitve energetske učinkovitosti ter vzpostavljanja energetske unije, ki bi omogočala varno oskrbo za države članice. Južni tok se lahko zgodi, je pred dnevi dal vedeti predsednik Evropske komisije Jean-Claude Juncker, kar pa ni konec stavka. Nadaljevanje se glasi, da je to mogoče, "če bo skladen z evropskimi pravili, ki jih Rusija že dolgo pozna". Skladnost z evropskimi pravili. Dogma, mantra ali podlaga za dogovor?

V strateškem interesu obeh strani verjetno je, da je projekt zgrajen, saj Uniji v relativno kratkem času ponuja dodaten plin, Rusiji pa okrepitev prodaje na evropske trge. Posel je le posel. Evropska unija, ki že nekaj časa uveljavlja sankcije proti Rusiji in nekaterim ruskim podjetjem, se plinskega sektorja v svojih razmislekih o kaznovanju Moskve zaradi razmer v Ukrajini skorajda ni dotaknila. Kaj šele da bi se kakor koli lotila razprave vzpostavitvi tovrstnih sankcij. Tudi Rusija, razen občasnih groženj, da bi lahko Ukrajina prekinila dobavo zaradi kraje plina, resnejših referenc na težave v oskrbi Evropske unije ni izpostavljala.

Je zgodba o Južnem toku torej končana? Kdo bi vedel. Trenutno se v odnosih med EU-jem in Moskvo vse zdi težko. Skoraj nemogoče. A za retoriko in propagando se krijejo tudi povsem realni interesi. Strateški, poslovni, geopolitični. In ti se navadno ne spreminjajo čez noč.