Skeptičen sem do rokov, ki jih že nekaj let postavljajo Grčiji. O tem, da bo Grčija bankrotirala, smo slišali in brali že skoraj vsepovsod. Prejšnji predsednik Evropske komisije Jose Manuel Barroso je govoril o prerokih pogube, ki da so padli na vsej črti. Pri napovedovanju konca grške poti z evrom, konca evrskega območja in še, kar je podobnega. Napovedovanje zlovešče usode najuspešnejšega mirovnega projekta v zgodovini je vsake toliko časa nekakšna tekma. Vedno se bo našel kdo, ki bo opozoril, da zdaj je pa res konec. In poslušamo in čakamo. Grčija pa je še kar v območju z evrom in še kar plačuje dolgove. Nazadnje tistega polmilijardnega pretekli četrtek Mednarodnemu denarnemu skladu (MDS). In če temu dodamo dejstvo, da iz programa pomoči, ki v celoti šteje 240 milijard evrov, že od lanskega avgusta ni dobila niti centa?! Dobro, nekega dne bo zabave verjetno res konec.

Sredi preteklega tedna, ko so se predstavniki posojilodajalcev in Grčije znova sestali v Bruslju, je bilo menda slišati že skoraj prošnje za svež denar, sicer da res grozi tisti črni scenarij. Kdo ve? Nekateri so govorili nato tudi o tem, da gre zgolj za taktiko. To je pa druga plat te nesrečne zgodbe. Pomanjkanje zaupanja. Nekateri namigujejo, da grška stran podpihuje strahove pred bankrotom predvsem zato, da bi vladi Aleksisa Ciprasa morda pogledali skozi prste ter ji ne bi bilo treba privoliti v diktat posojilodajalcev. A tega, da vlada ne bi sprejela in izvajala zahtevanih ukrepov v zameno za denar, ne boste našli v nobeni od resnih možnosti. Države, ki so bile v položaju, ko jim ni preostalo drugega kot ostri varčevalni ukrepi, ne bodo popuščale nekomu tretjemu. Demokracija gor ali dol, Grčija je bila primorana zaprositi za mednarodno finančno pomoč in Grčija je tista, ki je v tem programu. Vlada se je zamenjala, a pravila igre se s tem ne spreminjajo. Si predstavljate, da bi vaši banki sporočili, da ste spremenili politično prepričanje in da ne boste več igrali po pravilih kreditne pogodbe?

Še malce o nezaupanju. Občutek imam, da v Bruslju in drugod ni več nikakršnega potrpljenja glede Grčije. Marsikdo je čakal, poglejte, saj se bodo umirili in privolili v pravila igre. Minilo je nekaj mesecev in še vedno izgubljajo čas s sestanki, ki prinašajo vedno ista sporočila in pogrevajo vedno iste razprtije. Zdaj lahko že beremo, da so države in z njimi evro pripravljeni tako na grški bankrot kot na morebiten izstop Grčije iz evrskega območja. Daleč smo prišli. Le smer je verjetno malce zgrešena.

Rekli boste, ljudje v Grčiji trpijo. Prav imate. A trpeče, revne ljudi boste morda srečali tudi na vogalu svoje ulice. No, vsaj tule jih je ogromno. Kar tudi ni prav. Trojka je v tej grški zgodbi načrten grešni kozel. Očitno je tudi, da so v Bruslju to razumeli. V retoričnem smislu je zdaj trojka mrtva. V Grčiji ne govorijo več o njej, a se po drugi strani morajo zavedati, da je trojko zamenjala zgolj druga beseda, ne pa tudi institucije oziroma vsebina. Trojko so poslali na pokopališče besed samo zato, da lahko institucije nadaljujejo njeno delo. Reči, da Grčija trpi zaradi trojke, pa vseeno še vedno pomeni zanikanje zgodovine pred prihodom trojke. Neodgovorni politiki so bili tam pred njo.

Rok za grški bankrot je zdaj postavljen na konec tega meseca. Maja namreč Atene čaka plačilo še dela dolga do MDS ter več kot dveh milijard evrov za plače in pokojnine. Če delavci in upokojenci ne bodo dobili svojega, je lahko vlada leva ali desna. Takrat je konec heca.

Kaj je potem pot v Moskvo? Ciprasa je ruski verski vrh hvalil zaradi njegove levičarske politične opredelitve, grški premier sam pa je skušal dokazati, da Grčija ostaja samostojna in neodvisna tudi v zunanjepolitičnem smislu. Kar težavno sporočilo za evropske partnerice, ki želijo proti Rusiji ohranjati vsaj na videz enoten pristop. Sporočilo je Cipras sicer omilil z idejami, da bi Grčija predstavljala nekakšen most krepitve odnosov med Unijo in Rusijo. Seveda je precej lažje po svetu razlagati svojo veljavo, če ni obtežena z vprašanji glede likvidnosti ali vzdržnosti domače blagajne. Kako gre že tista fraza o dejanski moči in manifestaciji moči? Ciprasov moskovski šov je tudi zaradi tega deloval bolj žalostno. Kot znamenje obupa.