Zgodovina satire v Francije, tako politične kot verske, ima dolgo brado in sega v čas pred francosko revolucijo, ko so po pariških ulicah nekega dne zaokrožili letaki s pornografsko podobo kraljice Marije Antoanete in njenega razsipništva. Že v srednjem veku so francoske kralje vedno spremljali dvorni norčki, ki so morali zabavati priležnice in dvorjane, lahko so se norčevali tudi iz kralja.

A kot pravi Remi Piet, profesor diplomacije na univerzi v Katarju, korenine evropske satire segajo v zibko evropske civilizacije, k Aristofanu in Seneki. Ko je francoski dvor opustil burkeže, so v družbi njihovo vlogo prevzeli pisatelji. Med najbolj hvaljenimi in priljubljenimi sta bila Molière in Jean de la Fontainer, ki sta se v svojih delih norčevala iz oblasti, pa tudi iz gorečnežev vseh vrst in meščanstva. Njune igre še danes predstavljajo jedro francoske literature.

V zadnjih 20 letih je francoska satira znova pridobila veljavo, predvsem s pojavom dnevnega satiričnega lutkovnega šova Les Guignols de l'info, ki ga predvajajo na programu Canal Plus in je postal prava institucija. Med predsedniškimi volitvami v letih 1995 in 2002 je oddaja menda pripomogla celo k izvolitvi Jacquesa Chiraca v Elizejsko palačo, saj naj bi njegov lik v šovu deloval nekoliko bolj simpatično od njegovega konkurenta Édouarda Balladurja. Ta je v šovu pogosto spominjal na zavaljenega in ne prav razgledanega kralja Ludvika XVI.

Branik francoske satire je tudi zelo priljubljeni tedenski časopis Le Canard Enchaîné, ki prek karikatur in besednih iger nastavlja ogledalo politični eliti, njenim škandalom, načinu življenja, korupciji in povzpetništvu.

"V Franciji je svoboda govora 'trademark'"
Tednik Charlie Hebdo v tem pogledu ni osrednji satirični francoski medij, saj je imel do "izdaje preživelih", ki je izšla teden dni po pokolu v uredništvu časopisa, običajno naklado med 50.000 in 70.000 izvodov, ustvarjalo pa ga je okoli 20 novinarjev in karikaturistov. "A vsi trije omenjeni mediji v Franciji predstavljajo 'protimoč', ki je v družbi še kako potrebna. Prek igrivih, preprostih karikatur in dialogov satira v Franciji prispeva k večji demokratičnosti in zdravju družbe, ob tem pa ne prizanaša nikomur," je dodal Piet. Ali kot je v oddaji 18. vzporednik na Valu 202 dejal Matjaž Trošt, dopisnik RTV Slovenija, ki je na kraju samem spremljal odzive na napad v Parizu: "V Franciji je svoboda govora 'trademark'. Charlie Hebdo se skuša predstavljati kot zaščitnik francoske, tudi pravne, ureditve, ki je izrazito sekularna. Bistvo tega časopisa je, da dvomijo o vsem, kar se dogaja, delajo se norca iz vsakogar. Na naslovnici so objavili tudi že razgaljenega Francoisa Hollanda (trenutnega francoskega predsednika, op. a.). Za njih ni meja, preizkušajo, kako daleč gre lahko svoboda govora. Izzivajo: 'Če menite, da delamo nekaj, kar se v pravni državi ne spodobi, nas tožite.'"

A prav ta trditev, da se "tako ali tako norčujejo iz vseh in niso na piko vzeli le muslimanov", se nekaterim zdi problematična. Na to je v oddaji Panoptikum na TV Slovenija opozoril socialist in politolog z Univerze na Primorskem Primož Šterbenc, ki je dejal: "Nekateri pravijo: 'Pa saj je ta revija žalila tudi papeža, pa se nič ni zgodilo.' A dinamika interakcij med akterji iz različnih kulturnih okolij je bistveno drugačna od dinamike interakcij med akterji iz istega kulturnega okolja. Torej če se defamira papež, je to popolnoma nekaj drugega, kot če se žali temeljna svetinja islama, prerok Mohamed."

Razburja že vrsto let
In če kdo, ima prav časopis Charlie Hebdo dolg seznam norčevanj ne le iz verskih tem, ampak tudi iz francoskega političnega esteblišmenta. Navsezadnje že ime tednika izhaja iz imena nekdanjega francoskega predsednika Charlesa de Gaulla, čeprav bi lahko "Charlie" predstavljal tudi znamenitega stripovskega protagonista Charlieja Browna. Mimogrede, "Hebdo" je okrajšava za "hebdomadaire", francosko besedo za "tedenski".

Prva številka Charlieja Hebdoja je izšla leta 1970, potem ko je bila zaradi norčevanja iz smrti de Gaulla prepovedana podobna satirična revija Hara-Kiri. Takrat se je večina ustvarjalcev Hara-Kirija preprosto preselila k Charlieju Hebdoju in ustvarjala naprej. A levo usmerjeni tednik se nikoli ni prodajal v velikih nakladah in je leta 1981 zaradi pomanjkanja sredstev celo propadel. Leta 1992 so ga oživili in od takrat zadržkov pri karikaturah ustvarjalci tako rekoč ne poznajo. Kar ni ostalo brez posledic - v napadu 7. januarja je bilo ubitih osem novinarjev in še štirje ljudje.

Charlie Hebdo je prvič veliko prahu dvignil leta 2006, ko je objavil sporne karikature preroka Mohameda po zgledu danskega dnevnika Jyllands Posten iz leta 2005, ki je z objavo sprožil množične proteste muslimanov po vsem svetu. Skupina muslimanov je Charlie Hebdo takrat zaradi objav tožila, a je sodišče razsodilo v korist tednika. Leta 2011 je Charlie Hebdo izšel v izdaji, naslovljeni Charia Hebdo, za katero so zapisali, da jo je uredil prerok Mohamed. Uredništvo je bilo zaradi tega tarča napada z dimno bombo.

"Živim po francoskem zakonu, ne po Koranu"
Septembra 2012 je revija z objavo novih Mohamedovih karikatur še prilila olje na ogenj jeznih muslimanov po svetu, ki so takrat protestirali zaradi objave do islama žaljivega filma Nedolžnost muslimanov, posnetega v ZDA. Na naslovnici revije je bil musliman v invalidskem vozičku, ki ga potiska ortodoksni jud, spodaj pa je napis "Nedotakljivi 2", ki je aluzija na francoski film o revnem temnopoltem moškem, ki pomaga aristokratu na vozičku. Omenjena izdaja je vsebovala tudi karikaturo golega preroka Mohameda. Zatem je Charlie Hebdo med drugim januarja 2013 izšel v posebni izdaji, ki je vključevala strip o življenju muslimanskega preroka Mohameda, zadnji tvit uredništva pred krvavo tragedijo pa je bila karikatura voditelja skrajne džihadistične Islamske države Abuja Bakra Al Bagdadija.

Urednik tednika je bil Stéphane Charbonnier, poznan tudi kot Charb, ki je bil tudi med žrtvami napada. "Svetovni kontekst nikoli ne bo naklonjen temu, da bi se smejali na račun radikalnega islama ali vere na splošno," je leta 2012 izjavil Charbonnier in dodal, da ob morebitnem upoštevanju vseh okoliščin ne bo več mogoče govoriti o ničemer več, satiričnega tiska pa bo konec. "Objavljamo karikature čisto vseh, in to vsak teden, a ko naslikamo preroka Mohameda, to označijo kot provokacijo. Mohamed zame ni svet, a ne krivim muslimanov, ker se jim naše risbe ne zdijo smešne. Živim po francoskem zakonu, ne po Koranu." Zaradi takšnih in podobnih izjav je dobil več groženj s smrtjo in je živel pod policijsko zaščito.

Tednik se je zaradi svojih objav večkrat moral zagovarjati na sodišču, a obtožbe so bile vedno opuščene, pa naj je šlo za primer v povezavi z razžalitvijo nekdanjega predsednika Nicolasa Sarkozyja ali voditelja skrajne desnice, ko so se norčevali iz ksenofobije Nacionalne fronte.

Številni komentatorji in strokovnjaki so v zadnjih dneh razpravljali prav o tem - do kod si mediji lahko privoščijo svobodo govora in pravico izražanja in ali karikaturisti nesrečnega francoskega tednika z objavami niso šli čez mejo dobrega okusa. So bile njihove karikature žaljive, nestrpne, pretirane ali so le odličen in pronicljiv prikaz nekega časa in zadevajo "žebljico na glavico", saj je prav to bistvo vsake karikature. Rudi Rizman, sociolog z Univerze v Bologni, je v oddaji Panoptikum dejal: "Če neki časopis brani pravico do izražanja, mora v tem pogledu ohraniti neko koherentnost. Če pa udari po neki skupini, ki se čuti ogrožena iz različnih geopolitičnih ali zgodovinskih razlogov, pa se moramo zavedati, da gre za ranljivo skupnost, ki se bo na neki način, tudi z neustreznimi in nesprejemljivi sredstvi, skušala maščevati."

Izar Lunaček, stripar in filozof, pa je v isti oddaji na Charlie Hebdo pogledal z drugega vidika: "Charlie Hebdo je bila radikalna revija, a ne rasistična, provocirala je z oponašanjem rasističnih diskurzov. To, kar so delali, se mi zdi, je bilo v redu. Prerok Mohamed je bil sicer karikiran, a ni bil mišljen kot predstavnik vseh Arabcev, kot tipični Arabec. Velikokrat je obupoval nad ekstremisti, ki ga preveč častijo in v njegovem imenu delajo stvari. Ena njihovih znanih karikatur je bila, da Mohamed na naslovnici joka in pravi: 'Težko je, če te imajo radi kreteni.' S tem niso mislili muslimanov, ampak ekstremiste. Zelo v duhu Charlieja Hebdoja bi bilo, da bi v naslednji številki na naslovnici prikazali vse politike, ki so bili ves čas zelo proti tej reviji in nikoli niso izjavljali "Je suis Charlie", in umrle avtorje revije nad njimi z napisom "Težko je, če te imajo radi idioti". Matjaž Trošt pa je na Valu 202 dejal: "Pri Charlieju Hebdoju gre za tradicijo, zgodovino. Sami sebe bi izneverili, če ne bi dali Mohameda na zadnjo naslovnico."

Primer: Dieudonné
A kljub vsej solidarnosti do umrlih, tednika in tradicije satire v Franciji, ki ne prizanaša nikomur, se je nekaj dni po razmahu gesla "JeSuisCharlie" zgodilo nekaj, kar je na domnevno nevprašljivo francosko svobodo govora vrglo drugačno luč in postavilo pod vprašaj trditve, da za vse veljajo enaki "vatli". To je bila aretacija komika Diedonnéja, ki so ga francoske oblasti 14. januarja aretirale z razlago, da "opravičuje terorizem", saj je po večmilijonskem pariškem shodu proti terorizmu na družbenem omrežju Facebook zapisal, "da se počuti kot Charlie Coulibaly". Na ta način je združil slogan "Jaz sem Charlie", ki simbolizira solidarnost z žrtvami napada na Charlie Hebdo, in priimek napadalca na judovsko trgovino dva dneva zatem, Amedyja Coulibalyja. Ker so oblasti v tem prepoznale simpatiziranje s terorizmom, je tožilstvo odprlo preiskavo proti njemu, nato so ga aretirali.

Dieudonné je obraz desničarske Nacionalne fronte, njegovi nastopi so označeni kot protisemitski, pa vendar. Pojavlja se vprašanje: ali gre za dvojna merila, saj je Charlie Hebdo po pokolu povzdignjen na oltar kot glasnik svobode izražanja, Dieudonné pa strpan v zapor? Utemeljitev za opravičevanje različne obravnave tednika in komika je mogoče najti v tem, da se Dieudonné v svojih nastopih spravlja na točno določeno vero - judovsko in da naj bi spodbujal nasilje, Charlie Hebdo pa svoje bodice usmerja k vsem veram in ideologijam. Čisto vsaka francoska politična stranka, minister ali predsednik se je že znašel na straneh Charlieja Hebdoja, a ni tednik nikoli pozival k nasilju, kar očitajo komiku. Francoski zakon o svobodi medijev iz leta 1881 namreč "prepoveduje obrekljive ali žaljive objave, ki bi spodbujale diskriminacijo, sovraštvo ali nasilje proti posamezniku ali skupini zaradi njihovega rodu, etnične pripadnosti, narodnosti, rase ali posebne religije".

Kljub tej razlagi nekateri mediji opozarjajo, da so tudi v Franciji nekatere "svete krave" bolj svete kot druge. Celo Charlie Hebdo ne pozna neomejene svobode govora, saj je urednik leta 2009 odpustil enega svojih najbolj znanih karikaturistov, Mauricea Sineta "Sinéja", ker je v kolumni zapisal, da bi lahko Jean Sarkozy, sin takratnega predsednika države, "še daleč prišel, ker se je poročil z judovsko dedinjo". Čeprav ta stavek za "standarde" tednika ni bil nič posebnega, se je takratnemu uredniku Philippu Valu zdel kaplja čez rob. Sinéju je ukazal, naj se opraviči, ta pa mu je odgovoril, da si raje odreže moda, zato ga je odpustil.

Dieudonne je bil leta 2013 obsojen zaradi protisemitizma, ko je izjavil, da neki judovski novinar sodi v plinsko celico, in velja za kontroverznega človeka, a tudi francoski avtorji se sprašujejo: Zakaj so napadli Dieudonnéja, če je Charlie Hebdo na naslovnici objavil versko karikaturo? Obstajajo omejitve svobode govora? Gre za dvojna merila v vsej razsežnosti?

Zato ne gre pozabiti besed Marka Milosavljevića s Katedre za novinarstvo na Fakulteti za družbene vede v Ljubljani, ki je v Panoptikomu opozoril: "Seveda ni absolutne pravice izražanja ali govora, če jo jemljemo kot možnost bolj ali manj verbalnega izražanja. Obstaja vrsta zakonskih omejitev in mednarodnih dokumentov, Evropsko sodišče za človekove pravice odloča o teh primerih, tako da na nacionalni, evropski in svetovni ravni obstaja vrsta ukrepov. Navsezadnje ščitimo zasebnost ljudi in poseganje v njihovo zasebnost, mladoletne osebe, številne države regulirajo pretirano prikazovanje nasilja, tu je tudi vprašanje sovražnega govora in področje oglaševanja ... To, da bi mi v kateri koli današnji svetovni družbi imeli popolno svobodo govora, je popolna iluzija - in to je pravzaprav tudi dobro."