Charles Baudelaire je za karikaturo dejal, da predstavlja "realno podlago moderne dobe". Baudelairov Pariz se je v zgodovino zapisal kot prestolnica 19. stoletja, saj so se od tam po preostalih evropskih tleh razširile ključne politične, družbene in kulturne novitete, ki še danes prežemajo demokratično identiteto Zahodnega sveta.

Nemški časnik Taz navaja, da brez 200-letne francoske tradicije politične karikature ne bi bilo niti hip hopa, ki naj bi ga poslušala napadalca na pariški satirični časnik Charlie Hebdo pred svojim nedavnim dejanjem. Tudi hip hop lahko namreč označimo za aktualno obliko pretiravanja s pomočjo komičnega karikiranja, kjer so popačenje, obrekovanje in žalitve pogosto na dnevnem redu. Drastičnost predstavlja tudi osnovo svobodnega izražanja posameznikovega mnenja.

Pomembnost litografije in množičnih občil
V karikaturah so njihovi avtorji našli primeren način za upodabljanje Francije tistega časa, ki so jo prevevale hitro vzpostavljajoča se industrializacija in bliskovita urbanizacija ter s tem sovpadajoča vse večja nepravičnost družbe.

Pravzaprav so svobodo tiska v Franciji 19. stoletja omogočile predrzne in nekoliko zlobne upodobitve, ki se jih je posluževala politična karikatura. Takrat so njihovi avtorji zaradi svojega dela pogosto končali v zaporu, tvegali svoje kariere in bili deležni drakonskih ukrepov ter so lahko računali tudi na številna odrekanja v življenju.

Na razvoj karikature sta ugodno vplivala predvsem iznajdba litografske tehnike leta 1796 in v tistem času vse bolj naraščajoč pomen množičnih občil.

Prefinjena zlobnost
Redkokdo je tako prefinjeno in učinkovito prikazoval takratno Francijo kot karikaturist in umetnik Honoré Daumier (1808–1879). V svoji karieri je ustvaril več kot 4.000 litografij, lesorezov, risb in slik. Med temi se najde tudi karikatura iz leta 1857, ki prikazuje dva Parižana z od groze spačenima obrazoma, ki se na cesti pogovarjata o religijsko motiviranem nasilju med katoličani in protestanti.

O vsebini in učinkih karikatur se je začelo razpravljati tudi v okviru takrat nastalih debatnih klubov, kar je privedlo do cenzuriranja karikatur, ki so ga izvajali oblastniki. Tako so vse večja neenakost, vse manjši obseg svoboščin in naraščajoči konflikti začeli izpodrivati "svobodo, enakost, bratstvo". Daumier je obdržal svojo republikansko držo, ki je prišla do izraza v številnih precej zlobnih karikaturah francoskega sodstva.

V represivnem ozračju, ki je vladalo po 1830, je zamrl tip politične karikature, iz kakršnega danes črpajo navdih časniki, kot sta prav Charlie Hebdo ali Le Canard enchaîné. Za njihove predhodnike pa veljajo opozicijski časniki, kakršen je bil na primer Charivari iz 19. stoletja.