V minulem tednu je Evropska komisija najprej predstavila, nato pa še umaknila predlog glede delne ukinitve stroškov mobilnega gostovanja. Tiskovni predstavnik Komisije, ki je včeraj razlagal, zakaj umik, je pleteničil o tem, kako predsednik Komisije Juncker ni bil zadovoljen s prvotnim predlogom in kako je odločen, da bo predlog Komisije najboljši, kar jih je videlo svobodno oko tega sveta in bo sledil pomislekom v javnosti. Malce pretiravam, a predstavniki Komisije o ravnanju vodilnih ljudi tega organa EU-ja na neki način govorijo z enakim žarom, kot to počne tista »znamenita« napovedovalka na severnokorejski televiziji, ko oznanja kvazidosežke izrazito nazadnjaških oblasti v tisti državi. S poudarki, kot so "mi se ne motimo", "mi imamo vedno prav". Če nimamo prav, so zato krivi tisti deli organizacije, ki niso dobro opravili svojega dela ipd. Seveda se poraja neodgovorjeno vprašanje, ali je ob prvem pregledu predloga z njim bil zadovoljen in zakaj? Če ni bilo tako in je predlog ugledal luč sveta brez blagoslova komisarjev, kakšna je dejanska moč birokracije v Komisiji?

Logika odprave stroškov mobilnega gostovanja je nedvomno prava, a je obenem izrazito napačna. Če je ideja povezovanja Evropske unije ustvarjanje enotnega evropskega trga, potem velja, da smo uporabniki vseh oziroma katerega koli mobilnega operaterja v enakem položaju, kjer koli v EU-ju se že znajdemo. A to ne velja. Ker enotnega trga na tem in še na katerem področju preprosto ni. Teh lukenj v arhitekturi enega osrednjih delov (in smislov) evropskega povezovanje je kar nekaj. Klicanje na mobilno številko v drugo državo.

Če nimate zakupljenih več minut ali celo ur, potem se pripravite ne visoke stroške. Kar je nelogično, glede na to, da se pogovarjamo o enotnem evropskem trgu in o državah, ki so članice Evropske unije. Telekomunikacije so v bistvu simptom tistega, kar je verjetno ena večjih ovir napredku in boljšim gospodarskim razmeram v evropski povezavi. To je preprosto rečeno preteklost in pa kartelne ureditve, ki z blagoslovi držav (in telekomunikacijska podjetja so marsikje državna ali paradržavna podjetja) ne dopuščajo lahkotnih skokov v prihodnost, v večjo enakost, temveč ponujajo počasno stopicanje. V pravo smer, seveda, a preprosto veliko prepočasi za svetovno konkurenčnost.

Razlike so v Evropski uniji ogromne. Gigantske. A kaj bi o tem, razlike so ogromne med bruseljsko občino, v kateri navadno delam (Etterbeek), in tisto, o kateri ste največ slišali (Molenbeek). Evropska unija je ta čas izrazito konfuzna mešanica različnosti, različnih pristopov in idej ter predvsem izrazito različnih podlag, iz katerih nastajajo ogromne razlike. Najsi bodo te socialne, gospodarske ali politične.

V tej zmešnjavi različnih idej in pristopov poteka razprava o tem, kakšna naj bo Evropska unija v prihodnje, ko nas bodo zapustili državljani Združenega kraljestva. Kakšna naj bo?

V minulih dneh in tednih smo veliko slišali o tem, kakšna bi morala biti. Evropski državljani v zadnji raziskavi javnega mnenja kot največja tveganja oziroma razloge za skrb označujejo priseljevanje, terorizem in gospodarske razmere. Stališča državljanov so torej nekaka preslikava uvodnih minut informativnih oddaj na evropskih televizijah. In na drug način so preslikava osrednjih žariščnih točk, kjer se izrazito krešejo stališča v trenutni razpravi o prihodnosti EU-ja. Med temi tremi temami je še najmanj izpostavljena gospodarska komponenta, ne zato, ker ne bi bila pomembna, a morda bolj zato, ker ji je težko prilepiti kakšno dobro fotografijo. Morda se s tem ne boste strinjali, a prav ta je najbolj pomembna, saj ustvarja razmere, v katerih težko zaživi negativizem proti migracijam ter v katerem se izrazito zmanjšajo možnosti radikalizacije. Ne pravim, da bo, če bo EU-ju uspelo najti ustrezno gospodarsko smer, vse v najlepšem redu, ker tako pač ne deluje ta svet, a vseeno je vprašanje gospodarske uspešnosti v osrčju tako rekoč vseh razprav. Dostojanstvo, ki ga predpostavlja »normalno« življenje. V ameriških volilnih tekmah nimajo brez razloga slogana, s katerim naj bi predstavili pomen osredotočenosti na tisto, kar je zares najbolj relevantno. »It's the economy, stupid!« Če se malce poigram s prevodom: »Za denarnice gre, tepček!«

Evropska unija je v obdobju, ko bi se morala ukvarjati z lastnimi interesi. A se ukvarja bolj s tem, kako bo javnosti povedala, da se ukvarja s tem, kar javnost zanima. Prihodnje leto se na volitve podajajo Francozi in Nemci. Če bi se dalo, bi verjetno tamkajšnji vladajoči krize za kakšno leto postavili v zamrzovalnik. Varnost je postala osrednja tema tako rekoč vseh razprav. V nekem smislu je postala to zelo ne-varna razprava, saj prinaša odklone v skrajnosti in s tem ponuja potencialno zelo plodne niše populistom. Evropska unija je oziroma bi lahko bila tudi zelo drugačna. Šele v zadnjem obdobju se v razpravo vrača dopolnilo, beseda splošna (varnost). Ta naj bi sklenila krog, torej v okvir skrbi za dostojanstvo človeka vrnila tudi socialno, zdravstveno in gospodarsko varnost. Evropska unija, njeni voditelji, trenutno iščejo nov, osvežen obraz za povezavo. Dezintegracija ni možnost, je včeraj dejal slovaški finančni minister Peter Kažimir.

Slovaška bo konec prihodnjega tedna gostila voditelje Evropske unije, brez Therese May, na pogovoru o tem, kako bi moralo biti. Za zdaj je osrednje vodilo ohraniti enotnost in delovati skupaj. Kar je relativno skromen cilj glede na to, da so na podlagi prav takega prepričanja očetje EU-ja to organizacijo sploh postavili na noge.