Po dobljenem trilerju za 3. mesto, ko smo lani v Parizu v zadnjih sekundah premagali sosede in osvojili bron na svetovnem prvenstvu, so pričakovanja visoka. Za nas je značilno, da imamo vedno zelo visoka pričakovanja, včasih celo nerealna. Najpomembneje je, da ta pričakovanja ne postanejo prevelika utež za športnike in da ti ne postanejo žrtve nerealnih pričakovanj.

Ko smo leta 2004 osvojili srebro na evropskem prvenstvu v Ljubljani, nam je takratni selektor Tone Tiselj prepovedal brati časopise in nas poskušal čim bolj izolirati od zunanjih vplivov. Mediji in javnost, še posebej v Sloveniji, zelo nihajo od pretirane evforije do velikanskega razočaranja. Ničkolikokrat so se novinarji (in javnost) že po zmagi na prvi tekmi prvenstva, najpozneje pa po prvem (skupinskem) delu, spraševali, ali imamo tokrat res vse, kar potrebujemo za medaljo, in seveda, ali jo lahko osvojimo. Letos nam podobne špekulacije pred prvenstvom vsaj v določeni meri onemogočajo poškodbe. Teh je letos več kot po navadi in so dodobra razredčile naše vrste.

Tako bosta manjkala standardna krožna napadalca Vid Poteko in Matej Gaber, ki v obrambi tvorita centralni blok. Selektor bo zato potreboval še dodaten čas za iskanje dodatnih rešitev in uigravanje novih kombinacij. Manj kot teden dni pred prvenstvom je jasno tudi, da smo ostali brez Jureta Dolenca, ki je že dalj časa eden od nosilcev igre in vodja generacije. Kljub vsemu je ta možnost visela v zraku že prej (glede na Juretovo rehabilitacijo po poškodbi kolena) in prepričan sem, da ima selektor že pripravljene nadomestne rešitve. Kar je za nekoga smola, je za drugega sreča in zdaj morajo fantje, ki bodo po spletu okoliščin porinjeni v ospredje, izkoristiti ponujeno priložnost.

Blaž Blagotinšek ima za sabo dobro sezono v Veszpremu in bo po vsej verjetnosti naš prvi krožni napadalec. Pomembnejše vprašanje je, kdo si bo z njim delil minutažo in v koliko ga bo razbremenil, saj je prvenstvo predolgo in prezahtevno, da bi ga lahko odigrali brez zamenjav in rotacije igralcev (na vseh položajih). Praznino na desnem zunanjem bo po vsej verjetnosti zapolnil Žiga Mlakar. Celjan, ki bo naslednje leto okrepil poljskega prvoligaša Wislo Plock, bo tako imel priložnost tudi v reprezentanci pokazati dobre igre, ki jih kaže v Celju. Okostje reprezentance je že nekaj časa nespremenjeno in zrelost nosilcev igre, kot so Kavtičnik, Bezjak, Zarabec, vliva optimizem.

Ključ do uspeha bo, kot vselej do zdaj, obramba. Američani radi rečejo, da napad dobiva tekme, obramba pa prvenstva. V rokometu to še kako drži. Najboljši primer so Francozi, ki so s svojo granitno obrambo 5-1 mleli nasprotnike. Seveda jim je pri tem bil v izdatno pomoč tudi legendarni Thierry Omeyer, ki je v ključnih trenutkih znal zakleniti svoja vrata in spravljati v obup tudi legende, kot je Ivano Balić. Obrambe brez dobrega vratarja ni, kakor tudi nasprotno. Slovenija je vedno imela vrhunske vratarje in oni bodo ključ do uspeha tudi na Hrvaškem.

Že prva tekma proti Makedoniji bo resen preizkus za naše rokometaše in lakmusov test, kaj lahko naredijo. Čeprav Makedonci ne spadajo v krog favoritov, gre za izkušeno reprezentanco, ki lahko prekriža načrte marsikomu. Na tokratnem prvenstvu jih bo vodil priznani španski strateg Raul Gonzales, ki je maja z Vardarjem (torej makedonskim klubom!) osvojil rokometno ligo prvakov. V skupini nas čakajo še Nemci kot izraziti favoriti in Črnogorci kot nekakšni avtsajderji. Skupina, ki je po svoje neatraktivna za nekoga, ki občasno spremlja rokomet, je hkrati izredno zahtevna, saj bo zahtevala 100-odstotni pristop in zbranost, ker gre za nasprotnike (predvsem imam v mislih Makedonijo in tudi Črno goro), ki lahko presenetijo favorita na papirju.

Ali lahko torej osvojimo medaljo? Ne moremo. Nihče je ne more v skupinskem delu tekmovanja. In skupinski del tekmovanja je tisto, na kar se moramo vsi skupaj v tem trenutku osredotočiti. Po njem bo veliko lažje razpredati. Še največ za medaljo pa lahko naredite, če se usedete v avto in z glasnim navijanjem pomagate slovenskim fantom k novim zmagam. Konec koncev je Zagreb bližje kot Carigrad.