Pred dnevi sem dobil elektronsko pošto s povezavo na videoposnetek Resnica o športu, ki ima rahlo radikalen pogled na šport. Nekaj citatov iz kratkega filma:
- Ljudje naj postanejo dejavni, namesto da vpijejo o nekih ljudeh, ki preganjajo žogo. Kaj pa če bi vpili, ko naši politiki prodajajo našo državo?
- Ena ekipa vojakov kot gladiatorji priteče iz jarka. Vsi generali ob strani, mlade device se predstavijo borcem, device bodo izročene mladim moškim, ki bodo porazili tuje pleme. Vse to je sistematski družbeni inženiring, arheotipna ikonografija, pomešana z oglasi in pranjem možganov.
- Šport, šport, šport. Do smrti gledajo šport. Gledajo mednarodne korporacije ogromnih športnih ekip, kjer je vsak igralec letno plačan z milijonom dolarjev za metanje ali brcanje žoge, za nekaj, kar počnejo otroci. Za nekaj, kar si prerastel, ko si odrastel.

Če se lahko s čim strinjam, je ugotovitev, da je šport velik posel. Ko je televizija pred pol stoletja usodno stopila v šport, se je ta razvil v pravo gospodarsko panogo. Pomislite samo na nogomet, na 100-milijonski prestop Garetha Bala, na 10 milijonov evrov letne plače, ki jo zaslužijo najboljši nogometaši in košarkarji na svetu. Za brcanje? "Za nekaj, kar zna vsak otrok?" kakor cinično skuša dopovedati posnetek.

Če je samo brcanje ali metanje žoge samo po sebi videti najbolj naravno ali trivialno dejanje, pa z darvinističnega pogleda ni nič drugega kot bitka, kjer zmagajo najboljši. In ti tudi največ zaslužijo. Na dnu piramide je desetine milijonov ljudi, ki se ukvarja z nogometom. Velika, velika večina kvečjemu zasluži drobiž, peščica najboljših in najspretnejših na vrhu piramide pa milijone, ki si jih običajni človek ne more niti predstavljati (kaj šele držati v rokah). In ta sistem je (trenutno) stabilen, na eni strani ga vzdržujejo velike korporacije, na drugi strani pa navijači.

Zame najpomembnejše vprašanje, ki ga prinaša posnetek, pa je naslednje razmišljanje Alexa Jonesa, znanega radijskega voditelja in teoretika zarot: "Naši vzorniki so ikone. Ljudje, po katerih se naši otroci zgledujejo in oblikujejo, niso več izumitelji, znanstveniki in pionirji. Zato je Amerika iz najboljše postala najbolj patetična po vsaki statistični analizi. Stvar se samo poslabšuje, v tej državi imamo še vedno veliko odličnih ljudi, ampak z Petom Rosom, LeBronom Jamesom in Michaelom Vickom, ki so postali naši heroji, smo postali šala, smo klovni. Vzeli so nam heroje in vzornike."

Športniki kot vzorniki. Je s tem kaj narobe?

Dejstvo je, da športniki so vzorniki. Najprej ravno tisti, ki se najpogosteje pojavljajo v medijih. Seveda ni naključje, da so to pogosto (t)isti, ki so tudi najbolje plačani. Nemalo mladih ravno v tem vidi enega od motivacijskih vzgibov za ukvarjanje s športom. Nepredstavljivo veliko denarja, vile, avtomobili, lagodno življenje, zabave, ženske ... To je ena stran, ki jo kažejo, denimo, Mike Tyson, Alen Iverson, John Terry, Ron Artest, Ben Roethlisberger, Michael Vick ...

A športni zvezdniki so lahko tudi pozitivni vzorniki. Pomislite le na vse dobrodelne fundacije, ki jih vodijo številni športniki. Pomislite na filozofijo druge priložnosti (Michael Vick po aferi s pasjimi dvoboji). Pomislite na moč simbolov (Sarah Attar, Natalie du Toit, Derek Redmond, Darko Đurić). Pomislite na športnike, ki znajo združiti šport in študij (Sara Isaković, Franci Petek, Nataša Kejžar ...).

Šport je res gospodarska panoga. A šport je tudi polje z neverjetnimi navdihujočimi zgodbami, ki so nam lahko vzor.