In kot nam politično dogajanje minulega tedna prikazuje naravnost didaktično trezno, je tudi bilo.

Ob dejstvu, da večina volilnega telesa voli s srcem, ne z možgani, in zavesti, da je razočaranje eno najtežje prebavljivih občutij, smo se po faux pasu predsednika vlade z odstavljanjem notranje ministrice, ki jo javno mnenje večinsko podpira, v oziru države namreč znova znašli v konkretnem zosu.

Morda je posledično čas za preudarek in nekaj vprašanj. Kaj pa, če simptom, imenovan janšizem, že vsa ta leta zdravimo z napačnim lekom? Da tisto prej več kot očitno ni bila prava izbira, je jasno – a kaj, če tudi ta zdaj ni? Kaj, če smo kot narod dejansko tako obupno netalentirani, biti nacija, da nenehno produciramo alternative, ki so zgolj druga plat istega kovanca, in si bomo to svojo državo v bistvu morali šele zaslužiti?

Kaj, če si je še nismo, ker se nismo dovolj potrudili, ker na pozicije politične moči po liniji najmanjšega odpora še vedno trmasto postavljamo ali bivše akterje osamosvojitve ali neke politične amaterje, ki podlegajo svojim nravem, zasebnim interesom ali občutku moči, ki pride s funkcijo? Tej tezi pritrjuje dejstvo, da v državnem zboru, žalibog, ni nič drugače; ob njihovih razpravah se človek ne more znebiti občutka, da tam sedi preveč ljudi, ki ob Kantu pomislijo na smeti, ob Leibnitzu pa na kekse.

V naši politiki je preveč »srajc in kravat«, ki politike ne razumejo kot profesionalne dejavnosti za dobro nacije, ki zaničujejo ponižnost in v življenju v roke niso prijeli niti Platonove Države ali Machiavellijevega Vladarja, kaj šele kakega sodobnejšega učbenika politične prakse, ki iz filozofije, umetnosti ter humanistike nasploh brijejo norca, ker jih ne razumejo. Žalostno dejstvo je, da uboštvu vednosti in paradi amaterizma v slovenski politiki – izvzemši par redkih izjem – tudi po aprilskih volitvah ni videti konca.

Kaj pa, če je način zamenjave Tatjane Bobnar simptom, ki naj nas strezni? Da se končno »vkup vzamemo« in štiri leta garamo za dejansko alternativo? Kaj, če je čas, da odgovornost nehamo prelagati na druge in da razumemo, da smo tisti vrabec v roki, ki ga čakamo namesto tega goloba na strehi – mi sami? Čas, da pljunemo v roke ter se iz naroda končno lastnoročno prekvasimo v nacijo, je zdaj; sicer nas bo politična kasta pač zares zamenjala. In težko ji bomo zamerili.