Osamosvojitev in njena trideseta obletnica sta bili ena redkih svetlih točk leta 2020 in hvala covidu-19, da je bilo proslavljanje samo virtualno. Tako smo se rešili sramot in zapletov z zastavonošami, političnimi in značajskimi razlikami praznovalcev ter državne proslave v Cankarjevem domu. Čeprav se je tudi televizijska proslava izkazala, ko je smeli scenarist veličino Slovenije poudaril z bedo Jugoslavije; ali kot radi rečejo slovenski obrtniki, ko si ogledujejo delo predhodnikov: "Ja kdo vam pa je to delal!"

Glavna beseda osamosvojitvenih praznovanj je bila enotnost. Kako je bila pred tridesetimi leti Slovenija enotna in kako bi bilo nujno potrebno, da najdejo današnji politični deležniki takratno enotnost še enkrat. Predsednik države je to poudaril še posebej premišljeno, s še posebej lepimi vokali. Enotnosti si je zaželel tudi premier; z nekoliko manj lepimi vokali.

Ampak če hočemo razumeti slovensko enotnost izpred tridesetih let in jo potencialno obuditi iz hibernacije, moramo poznati genezo enotnosti na tem prostoru. Zato je današnji razmislek tudi kot navodilo ali načrt za iskanje izgubljene enotnosti.

Kot vemo generacije, rojene pred letom 1990, se je nekdanja država bodrila s sloganom: "Bratstvo in enotnost jugoslovanskih narodov!" Številni so razumeli ta slogan kot slabo šalo, milijoni pa so mu verjeli. A to niti ni tako pomembno; pomembneje je, da je bila enotnost vtkana v srčiko jugoslovanske državnosti.

Ko smo se Slovenci enotno odločili za slovensko državnost, smo se morali še pred tem odreči jugoslovanski enotnosti. Se pravi, da je temelj slovenske enotnosti jugoslovanska neenotnost. Hočemo povedati, da je bila pred tridesetimi leti pogoj enotnosti poprejšnja neenotnost. To dejstvo zgodovina in tudi politična teorija radi zamolčita, ker bi lahko kakšen heretični mislec začel razglašati, da je temelj vsake politične enotnosti – politična neenotnost.

Torej smo bili Slovenci pred tridesetimi leti na poti do plebiscita in ob plebiscitu samem izrazito enotni … Ampak če razmišljujoči bere današnja politična sporočila med vrsticami in natančno analizira jamranje o izgubljeni enotnosti, hitro ugotovi, da elite z enotnostjo nimajo v mislih plebiscitarne volje ljudi – temveč s plebiscitno enotnostjo razumejo enotnost politike, ki je enotna omogočila ljudsko odločanje.

Kar pa je skrajno žaljivo, če že ne protiustavno. S tem, ko današnja politika – ki je z glavnimi igralci, načinom mišljenja in delovanja še vedno ista politika kot pred tridesetimi leti – poudarja, da je s takrat najdeno enotnostjo omogočila plebiscit, nevede, ali pa tudi vede, zase zahteva vse zasluge rezultata glasovanja in posledično slovenske državnosti.

Kajti – tako meni elita – mi, ki smo decembra 1990 glasovali, z vsemi tistimi odstotki nismo presegli svojih razlik in izkazali enotnosti … Enotnost je uspela zgolj in samo politiki, glasujoči pa smo postali statistika. Posledica politične enotnosti je bil plebiscit, posledica ljudske enotnosti pa je vsakoletna proslava …

Vsaka trditev, te dni pa še sploh, potrebuje dokaz. In mit o izgubljeni enotnosti slovenske politike iz leta 1990 se dokazuje sam po sebi vsak božji dan znova … Politika se ne trudi najti, spodbuditi ali opogumljati enotnosti v javnem prostoru, temveč jo išče samo pri sebi. Stremljenje po enotnosti v demokratičnem pomenu besede pa je zamenjalo domoljubje.

Tako naivno, sramotno in za državo pogubno slovenska politika išče izgubljeno enotnost najprej in predvsem znotraj same sebe. Zmotno meni, da ji politično enotnost lahko omogoči čim bolj neenotno ljudstvo; ne vedoč, da je enotna politika ob neenotnem ljudstvu le daljša beseda za enoumje.