Boj za cepivo je hud in kot virus sam omogoča najrazličnejše interpretacije. Ker pa te niso naša domena, se posvetimo trdnim dejstvom, kar od nas zahteva uravnoteženo poročanje.
In najbolj uravnotežena vest zadnjih dni je tista iz Kočevja, da so tam doli precepili občutno več prebivalcev, kot je slovensko povprečje. Po podatkih izpred nekaj dni imajo v Kočevju 23-odstotno precepljenost v primerjavi z vseslovensko, ki še vedno caplja pod desetimi odstotki. In ker je cepljenje v Kočevju tudi po verižnih obiskih inšpektorjev povsem legalno in v skladu s pravili, bodo Kočevci svojo raboto tudi nadaljevali. Ob tem cepilnem tempu bodo v Kočevju, ko bo Slovenija prišla na zahtevanih 60 odstotkov, že tri mesece cepili medvede.

V normalni konstelaciji družbenega življenja bi kočevski uspeh prišel v medije kot »dobra zgodba za danes« ali kar je podobnih motivacijskih rubrik, danes pa se z njim ukvarjamo iz povsem drugih razlogov.

V Sloveniji poznamo nacionalnega koordinatorja za cepljenje. To je Jelko Kacin, ki je bil pred tem govorec vlade za potrebe obveščanja javnosti o epidemiji. In Jelko je ob objavi uspeha iz Kočevja začutil priložnost, da združi obe veščini. Se pravi vladno govorstvo in koordiniranje cepljenja.

Človek bi od koordinatorja pričakoval pohvalo, ampak Kočevci je niso bili deležni. Še več; Jelko jim je take napel, da so Kočevci videli svojega južnjaškega boga.

Če Jelka povzamemo;
»Objava podatkov je nepotrebno hvaljenje, treba je delati sinhrono, takšna samohvala pa povzroči točno petkrat več škode kot koristi!«

Ob tem je zatrdil, da kočevski uspeh plačujemo drugod po Sloveniji, ker nam tamkajšnji lopovi kradejo naše cepivo. To se je izkazalo za dezinformacijo, saj se je ob večkratnem inšpekcijskemu nadzoru izkazalo, da kočevski zdravstveni dom cepi izključno z odmerki, ki jih je odobril NIJZ.

»Narobe svet,« bi zapisali in s tem ter s kakšno gorko na račun Kacinove gorečnosti so se komentarji o tej zadevi tudi končali. Mi pa gremo globlje. Globlje, do samega bistva kočevskih zdrah.

Na začetku se moramo vprašati, čemu bi kdor koli pri zdravi pameti, pa čeprav Jelko, negiral očiten uspeh in bistven prispevek v boju proti epidemiji?

Poskušajmo ne zaviti na osebno raven, a Jelko Kacin nima avtonomnega mišljenja. Oziroma stališča. Trditev nima nobene veze z njegovo človeško, poklicno ali celo politično integriteto – samo njegova služba je takšna. Mojstri komunikacije z javnostjo so medij, ki stališča centrov moči, pogosto z izgubljenim v prevodu, prenašajo široki ali zainteresirani javnosti. Sodi k poklicu, ob tem pa gospod Kacin že zadnja tri desetletja surfa na izjemnem delu, ki ga je opravil med osamosvojitveno vojno. Se pravi, da komunikacijo z javnostjo garnira s svojo namišljeno ali realno avtoriteto. Najlepše lahko opisano vidimo, ko je njegovo delo uradnega govorca prevzela druga oseba.

Hočemo povedati, da je frontalni napad na kočevski uspeh zrasel na nekem drugem zelniku, Kacin pa je le strelovod. Politična zahteva po urgentni diskreditaciji kočevskega zdravstvenega doma, predvsem pa kočevske občine je tako zelo nedvoumna, da se Kacinova izjava razumnemu sliši kot prvovrsten absurd.

Za kaj torej gre?
Na Kočevskem se je v zadnjih letih zaredilo nekaj izjemno sposobnih ljudi. Med njimi župan in vodja tamkajšnjega cepilnega projekta – pred nekaj leti tudi ime leta v istoimenski akciji, ki jo organizira naš program.

Iz legendarnega zakotja, brezperspektivnosti, v nekaterih točkah tudi brezupa, v katerem se je Kočevje valjalo zadnjih nekaj desetletij, so v mandatu ali dveh podobo občine povsem preoblikovali. Občine, ki leži na razdrobljenem, obmejnem, neprivilegiranem in večinsko podeželskem okolju. In ki se spoprijema z enakimi težavami kot velika večina podobnih lokalnih skupnosti slovenskega podeželja.

Iz tega zakotja so občinski žene in možje zgradili zgodbo o uspehu.
Tudi s spretnim komuniciranjem, lobiranjem in izkoriščanjem naravnih danosti seveda, ampak vendarle je tamkajšnja ekipa postala zgled, mogoče tudi navdih marsikateri, v začaranem krogu centralizma vrteči se občini.

Pred nekaj meseci se je začelo tamkajšnjega župana omenjati med kandidati za vstop na državni politični oder. Župani pogosto izživijo to svojo ambicijo, v glavnem neposrečeno in neuspešno. Ampak ta Kočevar je drugačen kaliber od ljubljanskega ali kamniškega župana!
Da ne govorimo, kako je z umirjenim nastopom, pragmatičnostjo, odsotnostjo ideoloških zavor in očitno odličnim vodenjem živo nasprotje histeričnega upravljanja države, ki ga živimo zadnje leto.

Kot tak je postal potencialno nevaren nasprotnik in nujno ga je treba diskreditirati, kar pa gre vladajočim odlično od rok. Parafrazirano; če bi bil nacionalni koordinator tako uspešen pri cepljenju, kot je v diskreditacijah, bi bila vsa država na 22 odstotkih precepljenosti.

Da razumemo vso zavrženost Kacinove izjave in očrnitve cepilnega uspeha v Kočevju, je treba še korak naprej. Na neki točki bo cepljenih vseh 16.700 prebivalcev kočevske in preostalih manjših občin, ki jih pokriva Zdravstveni dom Kočevje. Po danes priznani strategiji je to največji prispevek v boju zoper epidemijo – in negiranje tega uspeha zaradi politične aritmetike je očitna in vsega obsojanja vredna politizacija človekovega zdravja.

Povedano drugače: za discipliniranje Kočevcev in za vrnitev tamkajšnjih politikov, uradnikov in zdravstvenih delavcev v obskurnost, bi bili Kacin in kamarila pripravljeni neposredno ogroziti zdravje tistih, ki bi bili namesto marca cepljeni šele junija – ko se bo tedanji slovenski odstotek izenačil s sedanjim kočevskim.

Namesto, da bi koordinatorjevo srce zaplalo v sreči z vsako iglo, ki najde svojo ramo, pa kjerkoli v Sloveniji se že to zgodi, in dokler je znotraj strategije, ti gre Jelko napasti posameznike, ki opravljajo njegovo delo. In to očitno bolje od njega.

Strah vladajočih, ki se skriva v ozadju kočevskega cepilnega uspeha, se da opisati v dveh stavkih: »Vsi državljani republike Slovenije se ne moremo naseliti v Kočevju, kjer bi bilo učinkovito poskrbljeno za naše zdravje. Lahko pa se Kočevje preseli v republiko Slovenijo!«

P. S. Mogoče je, da je naša današnja analiza povsem netočna in da gre pri vsem skupaj le za obramboslovni prestiž: tako dr. Prebilič kot Kacin kot Janša – so obramboslovci. Le da eni svoje znanje uporabljajo za obrambo pred notranjimi in zunanjimi sovražniki, drugi pa za obrambo pred virusom.