Na začetku vsega so kuharske oddaje. Hrana je že tako ali tako na začetku in koncu življenja; tako je popolnoma običajno, da je vsako pojavljanje hrane zunaj lonca obsojeno na takojšnji uspeh. Ampak zakaj šele v zadnjih letih sledimo neverjetnemu naraščanju števila televizijskih kuharskih oddaj? Kuhanje v medijih je staro prav toliko kot mediji, da ne bajamo o tem, kako sta kuhanje in opisovanje hrane stara toliko kot pisana beseda sama. A po tem, ko sta se v kuhinji usodno srečali hrenovka in gorčica, sta se zunaj kuhinje usodno srečali kuhanje in tekmovanje. Recept za planetarni uspeh pa je združitev resničnostnih šovov in kuhanja.

Da smo v naši skromni redakciji navdušenci nad resničnostnimi šovi, smo že večkrat jasno poudarili. Gre za enega najpomembnejših izumov sodobnosti, za najčistejšo mogočo industrijo, za čisto energijo, za medijski perpetuum mobile. Vzamemo naključnega mimoidočega in ta nam s svojimi tovariši prinaša čisti dobiček. Pa ne samo mediju - prinaša ga oglaševalcem, podjetjem, ki so oglaševana in predvsem mobilnim in stacionarnim operaterjem. Pri kuharskih oddajah je sicer nekoliko hecno, da imajo poštarji, ki prenašajo signale, več od njih kot gostinstvo, a to so nepomembne malenkosti. Poudarek, na katerega opozarjamo poslušalstvo, je predvsem v tem, da gre pri resničnostnih kuharskih oddajah za čisti zaslužek večjega števila podjetij, ki posledično več zaposlujejo … ob tem pa nismo priča izkoriščanju surovin, nobenemu onesnaževanju: denar prihaja dobesedno iz nič, če izvzamemo, da so v produkcijo vložena človeška življenja, človeške usode, ki praviloma po oddaji priletijo nazaj v realnost vsakdana. A če nam sistem že uničuje življenje, lahko občutimo vsaj nekaj slasti, da nam ga uničuje javno.

Kuharske resničnostne oddaje nosijo s seboj veliko dobrega … povečujejo naše zanimanje za gastronomijo, širijo vedenje o kulturi prehranjevanja in so zabavne za gledanje na televiziji. A kot vse v medijih niso povsem brez greha. Prva nenavadnost, ki jo opazi tečnoba, je televizijski medij. Ki je izrazito neprimeren za propagiranje kuhanja. Kot vsi mediji sicer, radijski še najbolj, a tokrat ne bomo pometali pred svojim pragom. Bistvo hrane je okus, na drugem mestu v cesarstvu čutil je pri hrani vonj. Šele na tretjem mestu med čutnimi zaznavami je tudi lepota oziroma estetski učinek pripravljene hrane. In pri kuharskih oddajah manjkata prva dva elementa. Televizijskega kuhanja ne moremo okusiti in povonjati. Bistvena dva od treh elementov manjkata in s tem se v svetu zaznav televizijsko kuhanje na korak približa televizijski spolnosti. Le da velja spolnost na televiziji za pornografijo, kuhanje pa za umetnost. Ampak čeprav ne vemo, kakšnega okusa je jed in ali smrdi, se nad posameznimi televizijskimi kuharji navdušujemo. Kar je sicer simpatično, a na nekoliko globlji ravni tudi škodljivo.

Kljub dramatičnemu vdoru televizijskega kuhanja v svet hrane je realnost žal drugačna. Cele generacije mladih ne znajo več kuhati. Sodobnost je pretrgala tisočletno nit, s katero so mame predajale kuharsko znanje hčeram in vsakodnevno, običajno kuhanje, tlaka, če hočete, je v prostem padu. Kuharske oddaje mogoče mobilizirajo nove generacije zvezdniških chefov, ali v najboljšem primeru motivirajo za pripravo slavnostnih večerij - z ničimer pa ne prispevajo k vrnitvi redne, vsakodnevne priprave kuhane hrane. Ob današnjem tempu življenja je vsakodnevno kuhanje tlaka in civilizacija nam ponuja številne, preštevilne in v glavnem škodljive obvoznice … Naše prehranjevalne navade so se v odnosu na generacijo naših dedov dramatično poslabšale. Ne le odsotnost kuhanja doma, strmoglavila je tudi kakovost surovin. Ko gledamo nespretno reklamiranje prehrambnih izdelkov med televizijskimi kuharskimi oddajami, nam je, vsaj tistim, ki nas ni strah kuhalnice, popolnoma jasno, da z nekaterimi od tistih surovin ni mogoče pripraviti okusne jedi!

Žal imamo za napisane trditve tudi skrb vzbujajoč dokaz: naša dežela je v evropskem vrhu po debelosti med mladimi, ki je po navadi najboljši kazalnik nezdravega ali vsaj napačnega načina prehranjevanja, nizke kulinarične kulture in prevlade hitre prehrane.

Za kaj takšnega kuharske oddaje neposredno niso krive, a zdi se, da bi tu in tam pozornost vsakdanji kuhinji gledalstvu dobro dela. Tako pa sledimo nenavadni preobrazbi kuhane hrane, ki je iz »porcij«, kar je bila enota za hrano v času naše mladosti, prešla na »krožnike«, kar postaja osnovna kulinarična enota sodobne, uspešne in urbane Slovenije.

Ob tem pa je treba opozoriti še na en, čeprav nekoliko populistični vidik. Slovenske televizijske postaje so se zapletle v nenavadno absurdnost! Na eni strani z neverjetno slastjo poročajo o bedi, revščini in pomanjkanju, ki je zajelo Slovenijo, takoj po reklamah pa predvajajo kuharsko oddajo, kjer v posmeh pomanjkanju kuharji pripravljajo pregrešno drage jedi, katerih smisel ni nasititi jedca, temveč mu omogočiti užitek med jedjo. S tem ni čisto nič narobe, le razkorak med bedo vsakdanjosti in hedonizmom elite je prikazan tako boleče, da ga vsaj nekoliko kritičen gledalec težko spregleda.

Skozi zgodovino se je hrana uravnoteženo vozila tako v vagonu umetnosti kot tudi v tistem preživetja. In kot naj bi mediji uravnotežili politiko, bi lahko z istim vatlom uravnotežili tudi hrano.