Polovica trdi, da bi Slovenija prebežnike morala sprejemati, ker je to njena človeška dolžnost, in nasprotnike zmerja s predmestnimi pivci piva in zaplankanimi hribovci, druga polovica pa je mnenja, da bi morali meje zapreti, in nasprotno misleče zmerja z naivnimi pripadniki Amnesty Internationala in zaletavimi nosilci fotografije Cheja Guevare na majicah.
A zgodba je zelo preprosta. Prebežniki, ki nimajo ničesar, bi radi šli tja, kjer imajo, vsaj po njihovem, vse; tisti z vsem pa se bojijo, da bi s prilivom prebežnikov del svojega obilja izgubili. Zgodba, stara kot civilizacija, je zadnjih nekaj tisoč let glavni generator tragedije človeškega mesa.

Slovenska vlada se ne odziva, ker ne ve natančno, kako bi se odzvala. Problem je namreč, da se slovenske vlade pri zapletenih mednarodnih vprašanjih najraje odzivajo tako, kot se odziva večina evropskih vlad. Te pa imajo pri vprašanju prebežnikov zelo različna mnenja in zato slovenska vlada menca, saj ne ve, komu naj se pridruži – nemško-francoskemu vlaku, ki bi uvedel kvote, ali britanski vladi, ki bi prebežnike poslala nazaj. Težava je toliko večja, ker ima do prebežnikov prav vsaka od naših sosed drugačno politiko. Avstrijci in Madžari bi meje zaprli, Italijani bodo svojo odprli in tako ubogo slovensko uradništvo ne ve, katero stališče bi zavzelo. Med mencanjem je modro sklenilo, da bi bilo dobro, če bi lahko prebežnike izbirali. Se pravi, da jih ne bi sprejemali kar povprek.

To nas nostalgično spomni na devetdeseta in na domislico angleškega komika Sache Barona Cohena, ki je kot lik predmestnega raperja Alija G-ja po naključju postal vpliven politik. Odločil se je, da bo rešil vprašanje prebežnikov v Združeno kraljestvo tako, da bo na mejah sprejemal samo prsate lepotice, grde pa deportiral nazaj v njihove države. Ko se je na meji pojavilo ne preveč lepo dekle, je Ali G v enem stavku povzel sodobno migracijsko politiko Slovenije. »Go back to Slovenia,« je okrutni raper nagnal jokajoče dekle.
Zelo podobna je ideja o selektivnem izbiranju beguncev. Pridni, zdravi in sposobni v Slovenijo, nesposobni, bolni in stari nazaj v Eritrejo. To nas vodi k bistvenemu vprašanju prebežniške zgodbe v zvezi s Slovenijo. "Zakaj si nihče od prebežnikov iskreno ne želi priti k nam?"

Ko gledamo srce parajoče prizore z evropskih obal, železniških postaj in mestnih parkov, vidimo, da imajo prebežniki le en trdno določen namen: priti v državo, ki so jo izbrali. Velika večina jih izbere Nemčijo, Švedsko, Dansko ali Avstrijo, se pravi, da je globalna informacijska družba tudi v podsaharsko Afriko in od vojne opustošene dežele severne Afrike in Bližnjega vzhoda prinesla podatke o bruto nacionalnem proizvodu posameznih evropskih držav.

Ciničen razmislek ponuja tezo, da je človek, ki beži pred vojno, zadovoljen z vsako državo, v kateri vojne ni, ne le s tisto, v kateri imajo poleg tega še izjemno ugodno gospodarsko klimo in po možnosti radodarno socialno politiko. Ta cinični razmislek, značilen za mnenja nasprotnikov priselitve, teoretično zamenja vloge; namreč, vsi Evropejci naj bi se preselili v Afriko, ki je še vedno celina, najbogatejša z viri, vsi Afričani pa naj bi se naselili v Evropi. Verjetno bi vnema po preselitvi usahnila; to po ciničnem scenariju priča o tem, da prebežniki ne prihajajo zaradi Evrope, temveč zaradi Evropejcev in sadov njihovega dela. Evropejci pa imajo po mnenju nasprotnikov cinične razlage moralno odgovornost do Afrike, ki so jo v marsikaterem pogledu uničili med imperialnim kolonializmom. Ta sicer še kar traja.

A vse te predpostavke ne odgovarjajo na vprašanje, zakaj si prebežniki za končni cilj ne izberejo Slovenije. Končno so nas mednarodni turistični tokovi odkrili, mednarodni prebežniki pa se nas izogibajo v velikem loku. Bi morali biti užaljeni in nesrečni ali zadovoljni in srečni? Kaj imata Švedska in Nemčija, česar nimamo tudi mi?
A neka primerjava se ponuja sama od sebe: velik del prebežnikov prihaja iz držav in pokrajin podsaharske Afrike, v kateri imajo demografsko eksplozijo oziroma eksponentno naraščanje prebivalstva. V Sloveniji pa, tako kot v velikem delu Evrope, vlada grozeča demografska katastrofa. Nekoliko poenostavljeno rečeno, lahko danes na evropskih mejah opazujemo prizore iz predzgodovinskih poglavij človeške zgodovine, ko se potentna plemena selijo v bolj ali manj izpraznjene prostore. Ker smo ob izbruhu balkanskih vojn zamudili priložnost, da bi svojo demografsko sliko izboljšali s prebežniki iz nekdanjih bratskih republik, imamo danes s prebežniki iz Afrike možnost popravnega izpita. A če bodo ti še vedno raje životarili v stockholmskih getih kot postali bleščeči novi Slovenci, je zares primerno temeljno vprašanje: "Ali je nekaj zelo narobe z nami ali z njimi?"