Česar ne moremo spregledati, je veliko zanimanje za to bombardiranje, ki vlada po vsem svetu. Tudi v Sloveniji. Morebiti niti ne znotraj velikih medijev, najbrž je v zadregi tudi slovenska zunanja politika - ki je načeloma miroljubna, eni njenih ljubljencev pa zdaj sejejo bombe po tretjih državah - pač pa je toliko več zanimanja za dogodke znotraj neformalnih, tako virtualnih kot realnih pogovorov. In če smo za nekaj sekund samo medij, predstavimo širšemu poslušalstvu prevladujočo misel teh, za resno politiko seveda nepomembnih razmišljanj.

Najprej opazimo, da je naklonjenost do Rusov izjemna. Ruska vojaška akcija je tudi za vojaško neizobraženega opazovalca videti izjemno učinkovita. Tako pravijo Rusi sami, čeprav so tiste črno-bele stavbe na videoposnetkih, ki se spremenijo v oblak črno-belega dima, identične, kot so ameriške video črno-bele bombe. In tudi Američani pravijo, da so njihove bombe izjemno natančne in njihova bombardiranja izjemno učinkovita. A ko so začeli Rusi natančno in učinkovito bombardirati, smo jim v sekundi verjeli in začeli navdušeno ploskati. Najbolj zanimivo pa je, da gre po poročanju administratorjev globalnih spletnih vozlišč za prevladujoč pojav tudi v zahodnih internetnih klepetalnicah. Tako ne moremo trditi, da gre pri navdušenem odzivu slovenskega ljudstva za ponovno vstalo panslovansko idejo, temveč so si ruski bombniki pridobili simpatije povsod po svetu.

Zakaj se je to lahko in s takšno lahkoto zgodilo? Ruski "modus operandi", vsaj kar se zgodovinskega urejanja planeta tiče, je dramatično drugačen od stališč in ukrepov drugega svetovnega policista, Združenih držav in njihovih instantnih koalicij. Če si izposodimo živalsko primerjavo: gre za princip psa, ki veliko laja, a malo grize, proti psu, ki nič ne laja, a ko ugrizne, boli. S tem, da prvi pes o sebi ves čas snema filme …

Rusi so si zgradili podobo valjarja, ki reši vse težave s surovo močjo in ki zunaj svojih meja reagira le takrat, ko je to resnično potrebno. Za utrjevanje takšne podobe pridejo prav vse zgodovinske primerjave - od rušenja Hitlerjevih vzhodnih sanjarjenj naprej. In kar je še najbolj zanimivo. Akcije, kot se trenutno dogajajo v Siriji, so še desetletja nazaj spremljale vsaj kozmetične razprave v Združenih narodih in sprejemanje vsaj načelnih resolucij v varnostnem svetu. Zdaj je to očitno daljna preteklost, kar predvsem priča o kulturi oziroma nekulturi konsenza v mednarodnih odnosih … Za vojaško posredovanje v drugih državah dajo zeleno luč kar nacionalni parlamenti - v resnici pa orožarski lobiji ali Carji, kot je to v ruskem primeru.

In prav trenutni ruski Car se zdi veliki zmagovalec slovanskega klestenja po Islamski državi. Izjemno natančno mu je uspelo izvohati primarni strah pred islamizacijo Evrope in z nekaj bombami se je prelevil v njenega rešitelja. Neverjeten PR-zasuk in teh nekaj suhojev je naredilo za podobo ruskega predsednika veliko več, kot potapljanje med amfore, jezdenje divjih živali, metanje po tatamiju in smučanje.

Tako pridemo do drugega velikega poglavja. Vojna proti IS-ju se zdi prva PR-vojna oziroma prva vojna, ki jo vodijo oddelki za odnose z javnostmi. Do zdaj so vam v vse skrivnosti marketinga posvečeni moški in ženske predvsem prodajali žitarice, belo tehniko in življenjsko zavarovanje, zdaj pa so preskočili na trženje vojne. In medtem ko odnosi z javnostjo na nižjih ravneh pomagajo pri prodaji izdelkov, na nekoliko višjih ravneh pri prodaji idej, pomagajo na vrhunski ravni prodajati cele države. In v primeru največje države na svetu odnosi z javnostjo prodajajo pač največjo državo na svetu. Oziroma njeno pološčeno podobo. Saj ne gre za neko novo pogruntavščino; odnosi z javnostjo so bili ob legendarnem izvozu ameriške demokracije dejavni kot le kaj, ampak Američani imajo to nesrečo, da imajo slab PR. Nastopaški, vase zagledan, pompozen in celo za PR povsem skregan z dejstvi. Ameriški PR je ob njihovih vojaških intervencijah deloval bolj kot nadležna telefonska anketa, medtem ko je ruskemu uspelo vojaško intervencijo prodati kot akcijo dobrodušnega Dedka mraza, ki z eno roko deli otrokom bombone, z drugo pa pobija teroriste. Povedano drugače: prvi pogoj dobrega vojnega PR-ja je, da naredi vojno pravično. In medtem ko le zakrknjeni ameriški domoljubi vidijo v invaziji Iraka trohico neke univerzalne pravičnosti, je ruska intervencija po zlobnih teroristih, ki režejo glave, nato pa se infiltrirajo v begunske kolone, pravična že po sami definiciji.

Ta razvlečena triada pa je imela le en namen. Prav Slovenci bi namreč morali vedeti bolje … sirska vojna je na moč podobna vojnam, ki so v slovenski soseščini potekale v devetdesetih. Balkanske vojne so bile po fenotipu na moč podobne sirskim. Bile so vojne soseda proti sosedu, skupinice proti skupini, vaščana proti vaščanu, velike sile pa so ob tem držale luč in Združeni narodi so bili nemočni. Bile so brutalne vojne podivjanih skrajnežev, ki jim je še tiso malo razuma, ki so ga imeli pred vojno, zakrila morilska sla. Podobno je v Siriji in trditev, da lahko z bombo z desetih kilometrov prekineš ta krog blaznosti, je vsaj toliko neverjetna, kot je celo absurdna. Se pa dobro prodaja v jutranjih poročilih in v večernih dnevnikih.