Najprej je tu napoved ameriške vlade, da bo razkrila vse tajne dokumente o obstoju neznanih letečih predmetov, nato pa imamo smernice za kongres Slovenske demokratske stranke, ki predvidevajo, da se bo v Sloveniji obudila državljanska vojna.

Kot rečeno; z močjo raziskovalno-novinarske analize ugotovimo, da je SDS-ovsko sporočilo posledica dejstva, da so med nami marsovci.

Ampak Twitter na stran.

Vsaka kolikor toliko spodobna državljanska vojna potrebuje nekaj osnovnih pogojev. V upanju, da se vojna ne bo začela, in bomo šele potem, ko bo že nekaj časa trajala, ugotovili, kako ji nekaj manjka, danes pripravljamo kratek priročnik, ki bo preprečil prihodnje zadrege.

Najprej in na začetku; še preden organiziraš državljansko vojno, je dobro vedeti, kdo se bo v njej boril. Nekaj kandidatov očitno imamo. Par neprilagojencev, združenje ljubiteljev orožja, kurente in lovce ter četico fitnes obsedencev, ki so slišali, da je vojna ultimativna preizkušnja. Ob njih gre na vojsko še peščica nostalgikov, ki se spomnijo zadnje vojne in bi se radi z nekaj terapevtskega pokanja vrnili v mladost. Problem je, da zdravstveno zavarovanje ne krije poškodb sluha kot posledice streljanja. Je pa res, da večina nabornikov za državljansko vojno 2021/22 lahko preprosto izključi slušne aparate.

Normalno bi bilo pričakovati, da se bo v državljanski vojni borila tudi slovenska vojska. Ne nazadnje je njen vrhovni poveljnik velik promotor vsakega sodelovanja. In če mu pride na zloščen mahagonij pobuda o sodelovanju slovenske vojske v državljanski vojni, jo bo brez oklevanja podpisal.

»Le če sodelujemo, bomo kot družba enotno propadli in umrli človeka dostojne smrti,« bo povedal ob podelitvi »strojnice navdiha«.

Vojsko oziroma vojski torej imamo. Naslednje vprašanje, ki ga velja natančno preučiti, preden gremo na vojno, pa je:
»Kje se bomo bili?«

Literarna tradicija nam predlaga »iz mesta na travnik, kjer se je Brdavs bojeval«! A žal v Avstrijo partizani in domobranci ne morejo, ker Avstrijci grozijo s karanteno.

Z lokacijo za državljansko vojno bodo težave. Cena nepremičnin raste in mimo so časi, ko je Churchill razlagal o obalah in morjih in zraku kot primernih podlagah za vojno. Danes ni več tako preprosto. Na obali ali v mestih se ne moreš streljati, ker bi bilo to zelo slabo za slovenski turizem, ki se komaj pobira po pandemiji. Bog ve, kaj si misli koalicijski partner SDS, gospodarski minister Počivalšek, ko mu predsednik vlade sporoča, da bo del slovenske turistične infrastrukture za nekaj časa zaradi državljanske vojne neuporaben.

Naravni instinkt Slovenca je, da se, ko pride do državljanske vojne, bori v gozdu. Ampak to spet ni tako preprosto. Vsi vemo, da so slovenski gozdovi bankomat tranzicijske levice in bi levi partizani imeli prednost domačega terena pred desnimi domobranci. Pa še stroga regulativa vlada v slovenskih gozdovih. Če natančno preberete gozdarsko zakonodajo, je dovoljeno iz gozda odnesti komaj deset kilogramov kostanja, komaj pet kilogramov jurčkov in komaj pol kilograma šrapnelov.

Če ne v mestu zaradi turizma in če ne v gozdu, zaradi biodiverzitete … kje potem?

Na srečo imamo še vedno dovolj slovenskega podeželja, kjer je med holmi, logi, mlakami in travniki dovolj prostora za manjšo državljansko vojno. Ampak problem podeželja je v tem, da ne moreš niti lopate zasaditi, niti nosa iz hiše pomoliti, ko se ti takoj organizira civilna iniciativa. Zadnjič so se v vaseh nad Pivko uprli zaradi avtocestnega hrupa, ki ga še ni! Kako bi se šele uprli zaradi dejanskega rožljanja z orožjem. Ob tem ima večina občin sprejet odlok, po katerem mora biti ob koncu tedna mir. Državljanska vojna, ki se odvija samo ob delovnikih, pa ni kaj prida …

In ne nazadnje: kje bi se pa hranili soldati, ko pa je večina gostinskih lokalov zaprtih?
Dandanašnji so redke sosede, ki bi prostovoljno »dale jajčeca tri«! Še sploh, če so domača.

Tretji vidik državljanske vojne pa je metafizičen …

Kot uči zgodovina narodnoosvobodilnega boja, je mala Marjanca v košaro s tremi jajci podtaknila nekaj malega rekreativne droge. Soldati so si spekli »ajeršpais« in po zadnjem grižljaju začeli zasanjano bloditi skozi zgodovino; mavrično se je razlivala resničnost čez njihovo zavest in večne resnice, cerkvene dogme in revolucionarna načela so se zvijala v blazne papiruse in se razstavljala in sestavljala v kalejdoskopu nacionalne – ne toliko tragedije kot sramote.

Pripeljal se je voditelj na leteči preprogi in Lucija se je smejala na nebu, obdana z diamanti.
Udeleženci originalne državljanske vojne izpred sedemdesetih let so se po nekaj letih prebudili iz »tripa«, brodeči do kolen v krvi.

In so rekli:
»Bilo je dobro, moramo še kdaj ponoviti!«