In med debato je ugledna slovenska pravnica Lucija Šikovec Ušaj štiri novinarje, tri iz naše hiše, poimenovala "neintegrirani migranti". Redki mediji so dvignili obrv, ker so označili vsaj za neprimerno, da v oddaji o sovražnem govoru tega prakticiraš. A danes so za nas pomembnejše druge stvari. Na častnem seznamu neintegrirancev se je znašel tudi avtor teh zapisov - v nadaljevanju imenovan avtor. In avtorju so številni predlagali, da naj ne bo tiho in naj v svoji veleumni maniri ugledno slovensko pravnico razsuje. Ker avtor tega ni storil in se je izmikal, so mu že očitali krščansko prakso nastavljanja lic, tako da se je končno le omehčal in dogodkom namenil nekaj misli. Pa še to le v strogi povezavi s problematiko sovražnega govora, kajti avtor ima izkoriščanje javnega medija za osebna obračunavanja za nizkotno in neprimerno.

Fenomen sovražnega govora je v tem, da živi in umrje samo v očeh naslovnika. Konkretno: pristanek na seznamu "neintegriranih migrantov" avtorja ni prizadel in ga ne dojema kot sovražni govor. Kot je znano, avtor ni najbolj odprte glave in termina "neintegrirani migrant" niti ne razume najbolje! Kot sin slovenske matere, rojen na sveti slovenski zemlji in šolan v slovenščini še posebej ne razume besedice neintegriran, če je že izraz migrant v njegovem primeru povsem deplasiran. Še najlažje izraz neintegriran avtor razume v povezavi z določenimi vrstami izjemno zdravih mok in pekovskega peciva. Ali z določeno vrsto kmetijske predelave. Kako bi ga lahko torej ugledna pravnica razžalila, če pa mu je samo rekla polnozrnata štručka?

Predvsem pa je pri sovražnem govoru bistveno, da govorec sovraži naslovnika. Brez te relacije sovražni govor nima smisla. In avtor se pri najboljši volji ne more domisliti, zakaj bi ugledna slovenska pravnica sovražila neuglednega pisuna. Še sploh, ker pisun ne sovraži nje! A čudna so pota sovraštva, še bolj so čudna pota govora.

Pravo in politika sta nam s svojo drobnjakarsko naravo natančno določila, kaj je to sovražni govor. In kdo so vse sovražni govorci. In kako ga bomo preganjali. Ampak če razumni vzame te teoretične modele in jih vstavi v realni, vsakodnevni politični diskurz, zlahka ugotovi, da polovica Slovenije sovraži drugo polovico Slovenije. Kar pa že tako ali tako vemo tudi brez sovražnega govora. Malo večja težava je, da polovica Slovenije anonimno sovraži drugo polovico, ki pa ima imena in priimke! A tudi na tem področju se stanje že izboljšuje, saj je vedno manj anonimnih in vedno več podpisanih govorcev, kot je primer ugledne pravnice. Avtor meni, da je to korak v pravo smer.

Kritiki sovražnega govora pa bi se morali zavedati še nečesa. Sovražni govor, kolikor že zna biti moteč ali celo boleč, je še v redu! Ker besede sicer lahko bolijo, redko pa ubijajo. Bolj bo problematično, ko bodo častilci sovraštva prešli od besed k dejanjem. In vsi ti protesti, kričanje in zaripli obrazi so avtocesta, ki bo ekspresno prinesla ukinitev sovražnega govora in pripravila prehod od teorije k praksi. Ker - naj se sliši še tako čudno - sovražni govor je v zadnji plasti še vedno intelektualno dejanje. Vzeti gorjačo, ali bog ne daj "flinto", kot je moda čez lužo, je veliko lažje in človeški bestialnosti tudi bolj naravno.

Obstaja pa še tretja možnost. Človek, sploh če hodi po domovini z odprtimi očmi, težko verjame, da se je v ljudeh, ki se podijo za prvim regratom in razmišljajo o barvanju ograje, sprehajanju psa in morebitnem dopustu na Hrvaškem, nabralo toliko sovraštva, kot ga z užitkom opisujemo mediji in se ga upravičeno boji razumništvo. Po avtorjevem mnenju gre za nekaj drugega, ki se le manifestira kot sovraštvo!

Če česa, so "neintegriranega avtorja" v mladosti, kot celotne generacije pred njim, naučili osnov olike. Reče se "hvala" in "prosim", pozdravlja se in če se komu stori krivica, se opraviči. Nič posebnega; te stvari so njega dni učili v družinah, v šoli in v cerkvi. Danes pa, kot slišimo, so vse te tri institucije v krizi. In nove generacije posledično niso več vzgojene. Devetdeset odstotkov tega, kar je okarakterizirano kot sovražni govor, je v bistvu nevzgojenost. Kdaj pa kdaj tudi pobalinstvo.

Če torej avtor v oznaki "neintegrirani migrant" ne vidi elementov sovražnega govora in se kot "stranka v postopku" ne čuti osovraženega, pa žal pri ugledni pravnici Luciji Šikovec Ušaj ne more spregledati elementov slabe oziroma ohlapne vzgoje. Z nedopustnim posploševanjem tako sklepamo, da je slovensko pravništvo sicer bolj slabo vzgojeno, vsekakor pa ne sovražno nastrojeno. Kar pa je dobra novica.