Po temeljiti analizi opozoril stroke na eni strani in na drugi strani po analizi ravnanja javnosti, sploh pa po odzivih vladajočih, smo se prvi prikopali do odgovora na usodno vprašanje "kam je vrag odnesel šalo".

Vsi tisti, ki mislite, da sta vrag in šala kakor koli povezana z renesančno literaturo, se bridko motite. Vrag je šalo odnesel na zabave! Kar je logično, kajti tako šala kot vrag se najbolje počutita prav na zabavah.

Zabava ima v Sloveniji veliko pojavnih oblik. Lahko je "žur", lahko je "fešta", lahko je "gauda" in lahko je "čaga". Če naštejemo le tiste regionalno najbolj značilne pojavne oblike. Prav zaradi regionalnih posebnosti je vpliv zabav na epidemijo tako zelo težko pojasniti. Nekoliko lažje je pojasniti vpliv epidemije na zabave … Celo epidemiološka stroka je potrebovala kar pol leta intenzivnega virusa in veliko mero poguma, da je s prstom pokazala na največje gojišče virusa.

Zasebne zabave, žuri, čage, gaude in fešte so središče drugega vala. Medtem ko je bil prvi povezan s potovanji, se je drugi rodil s turizmom in končno zaživel na dvoriščih in v zadnjih sobah lokalov ter se zadnje dni preselil v dnevne sobe, ki imajo pohištvo potisnjeno ob stene; ali pa celo v garaže in v boljših hišah v posebej za žure prirejene prostore.

Žal je tako, da stroki kot tudi politiki kaj drugega kot kazanje s prstom na zasebne zabave ne ostane; in tisti, ki beremo med vrsticami, smo tudi doumeli: "Nujno se je treba prenehati zabavati!"

K tej zahtevi se vrnemo proti koncu današnjega razmisleka, najprej pa poglejmo, ali je domačo zabavo – "hausbal" so ji včasih rekli odličnjaki – res tako nemogoče prepoznati.

Prav nasprotno! Žuri se kar sami postavljajo na ogled, in ko pade še "ta rdeča", bodo imeli zdravstveni inšpektorji nadvse preprosto nalogo izslediti nezakonite žure, ki se dogajajo in ki se bodo dogajali na domovih.

Kako torej prepoznati čago, gaudo, fešto ali žur v času korone? Te sorte rabote k sreči za seboj puščajo globoke sledi, ki jih mora vesten zdravstveni inšpektor poznati in biti nanje pozoren.

Najprej je tu znak za omejitev hitrosti. Če torej inšpektor vidi znak za omejitev hitrosti, na katerem piše "18", lahko upravičeno sklepa, da je v bližini epidemiološko tvegano praznovanje polnoletnosti. Kajti nikjer v Sloveniji ni hitrost omejena na osemnajst kilometrov na uro. Zelo podobno je z znaki za omejitev hitrosti na dvajset in trideset kilometrov. Zaplete se pri omejitvi na štirideset, a ker so območja s takšno omejitvijo redka, lahko izkušen inšpektor navoha praznovanje štiridesete obletnice. Ki je v zadnjem času postalo vse bolj popularno.

Seveda je kralj omejitev hitrosti »Abraham«! Petdesetka je najbolj razširjena, najbolj mistična in najusodnejša obletnica, in ker je omejitev hitrosti na petdeset izjemno pogosta, Abraham pa tudi, mora inšpektor najti ob prometnem znaku še ostala znamenja, da gre za epidemiološko nevarno zabavo, ne pa za varnost v cestnem prometu. Če ima srečo, bo naletel na delovni kombinezon, naphan s slamo v podobo moža, ki bo v roki držal najbolj priljubljeno orodje praznujočega. Mogoče bo tak moški visel z droga, kar priča, da praznuje električar; če bo imel v rokah motorno žago, je gozdar, lahko pa bo imel okoli pasu avtomobilsko gumo, kar govori o tem, da rad hodi na morje. Fenomen teh abrahamskih "malih plastik" je na srečo NIJZ-ja razširjen povsod po slovenskem podeželju, ki pa je – kar je nerodno – tudi najtrdnejše oporišče vladajoče politike. Tako mora inšpektor paziti, da z morebitnim zapiranjem abrahamov na rovaš javnega zdravja ne poruši krhkega ravnovesja znotraj slovenske politike.

Seveda pa znaki za omejitev hitrosti niso edini izdajalci gavd, čag, fešt in žurov … pravi poznavalci poznamo še kar nekaj takšnih znamenj. Recimo napihnjeni baloni ali s fotografijami praznujočega polepljeni stebri javne razsvetljave.

Seveda je najbolj očitno in celo za zdravstvenega inšpektorja začetnika lahko prepoznavno znamenje – mlaj oziroma vitka smreka, zasajena pred hišo, kjer poteka zabava. Če sta smreki dve in nekaj nižji, med njima pa razpet napis, gre za poroko, če so vsi v črnem, gre za pogreb. Tudi sedmina je lahko, če ne že vesela, pa vsaj radoživa!

Obstaja pa sreča v nesreči, kajti preroško so slovenske oblasti nekje na prelomu tisočletja z zakonom o društvih športnim, kulturnim, gasilskim in lovskim društvom pravzaprav onemogočile organizacijo vrtnih veselic. Društvena veselica je tako skoraj izumrla in še dobro, da je, kajti poštena gasilska veselica bi bila dan današnji za virus nekaj podobnega, kot so aljaške reke za losose.

In še k usodni zahtevi z začetka oddaje: "Nujno se je treba prenehati zabavati!"
Seveda se bomo potrebnim ukrepom prilagodili; a če nam bo temnordeča faza ukinila domače zabave, naj nam inšpektorji pustijo pri miru vsaj vlado, predsednika republike in parlament. Nekaj zabave si pa državljani le zaslužimo!