Ta je na Facebooku, ki očitno postaja pomembnejši medij, kot smo mi, dinozavri, ministru zastavil intrigantno vprašanje. Javno ga je vprašal, ali nabava slovenskih patrij in nakup ministrovega stanovanja v Umagu sovpadata. S skoraj enostavčnim zapisom, za katerega je zahteval enozložni odgovor, se pravi „da“ ali „ne“, je poslanec Tonin odprl celo kopico vprašanj, na katera bomo danes poskušali v obliki pamfleta vsaj približno odgovoriti.

Najprej in na začetku ... Tonin je nazaj v našo vsakdanjost pripeljal afero Patria. Za katero smo mislili, da je z zastaranjem pri Janezu Janši in soobtoženima izginila z jedilnika.

Afera Patria je nenavadna afera; ponekod po Evropi je prinesla obsodbe, drugje oprostitve, a v Sloveniji je predvsem desetletje zastrupljala družbeno okolje. In ko smo mislili, da je odšla, je prišla nazaj. In to na Facebooku. Če parafraziramo velikana: „Zgodovina se ponavlja. Prvič na nacionalki, drugič na Facebooku.“
Veselo na delo! Če Tonin, šef poslanske skupine Nove Slovenije, namiguje, da nakup patrij in nakup ministrovega stanovanja sovpadata, ob tem pa še poudari, da je prišlo do nakupa oziroma obnove stanovanja iz fondov, „ki niso bili ministrovi“, to pomeni, da v poslanski skupini menijo, da je do korupcije pri nakupu patrij kljub vsemu prišlo. Pomeni, da smo vsa ta leta z lučjo iskali korupcijo v napačni kleti ... Sicer je bil Erjavec, takratni obrambni, današnji zunanji minister, v zvezi s Patrio na sodišču že enkrat oproščen obtožb o nevestnem delu v službi, a po mnenju Tonina je medtem toliko bolj vestno delal na svojem vikendu.

Ostaja pa pomislek, ali ni korupcija sama po sebi že nevestno delo v službi. Oziroma, ali si lahko oproščen obtožb o nevestnem delu in hkrati obdolžen korupcije ... a na to zapleteno vprašanje bo moralo odgovoriti slovensko sodstvo. Malo smešno se sicer zdi, da bi bila obrambna moč države povezana z vikendi visokih politikov, ampak glede na to, da je počitniška zmogljivost v Istri najvišji življenjski motiv državljana Slovenije, je prav vse mogoče. Oziroma, da Toninove obtožbe le niso iz vikenda zvite.

Je pa res, da povezava vikenda in vojske lahko posledično pripelje do nekaterih, za obrambno sposobnost države težavnih situacij, na katere so nas pred kratkim opozorili pri Natu. Recimo: slovenska vojska dobi nove čelade šele takrat, ko kateri od državnih uradnikov potrebuje dovozno cesto do počitniške hiše na Krku. Streliva ima slovenska vojska ravno toliko, kolikor je metrov do plaže počitniške hiše v Premanturi. Privoščili si bomo lahko natančno toliko dni misij v tujini, kolikor je sončnih dni na Hvaru. In tako naprej.

Seveda takšna logika deluje le v primeru, če lahko zadovoljivo odgovorimo na naslednje vprašanje: „Ali smo dobili patrie, ker je Erjavec potreboval vikend, ali pa je Erjavec dobil vikend, ker smo potrebovali patrie?“

Ob tem pa so patrie le smetana na torti obtožb Nove Slovenije, po katerih je Erjavec hrvaški plačanec, ki deluje v interesih sosede - kar nameravajo med interpelacijo tudi dokazati.

Afera bi šla sorazmerno hitro mimo, če se oba spoštovana politika ne bi začela obkladati z lažnivcem. Ne le, da gre za nerodno, med olikanimi ljudmi celo nedostojno besedo, v politiki jo je ob tem še izjemno neracionalno uporabljati. „Lažnivec“ namreč zapahne izhodna vrata. Ker javnost takšnega ocvirka do interpelacije ne bo pozabila, bomo dobili v mesecu dni visokega politika, ki bo lažnivec. Ali bo to Tonin ali Erjavec, prepuščamo prihodnosti in političnim preferencam, a dejstvo je, da še tako spreten politik pod pezo lažnivca težko obdrži minimum za politiko potrebne integritete. Pa ne le to; velik udarec bo razkritje koruptivnega dejanja v primeru Erjavca ali krive obdolžitve v primeru Tonina prineslo tudi njunima strankama. Novi Sloveniji, ki si prizadeva vzpostaviti sodobno krščansko demokracijo, in DeSUS-u, ki si prizadeva preživeti.

Obstaja pa še ena, sicer neverjetna, a vsaj majčkeno verjetna možnost: da je namreč postalo življenje brez afere Patria za povprečnega slovenskega politika nevzdržno. Patria je kot krošnja mogočnega drevesa dušila vse ostalo, kar je zdaj nenadoma prišlo na dan. S Patrio v polni formi danes najbrž ne bi bilo „stalne pripravljenosti“ ali kar je podobnih dnevnopolitičnih zdrsov. Afera Patria je bila poenostavljenja, a za Slovenca zadostna manifestacija slovenske politike. Pod Patrijinim dežnikom sta zadovoljno uspevala tako Erjavec kot Tonin. Patria je, kakor koli se to že smešno sliši, koristila slovenski politiki toliko, da je od nje odvrnila pozornost. Kajti v središču pozornosti si po naravi stvari želi biti samo odločna, suverena in pravična politika. Ona druga pa se raje drži nazaj.