"A lahko dam tvojo številko enemu fantu iz Tuzle? Rad bi te poklical. Je ful zanimiv tip. Rad bi ti predstavil svojo knjigo." Ni me sicer poklical, sva se pa kljub vsemu srečala kakšen dan pozneje v KUD-u France Prešeren v Trnovem, kjer je ravno takrat potekal festival EX Ponto, kjer je taisti fant sodeloval s svojim takratnim bendom Rupa u zidu. Ta fant je bil Damir Avdić: "Tega ne bom nikoli pozabil. Tam sem bil z Jernejem Kolenikom. Prosil sem ga, da naju predstavi. Mi smo imeli takrat nastop na EX Pontu v KUD-u, toda iz benda sem iz Bosne prišel samo jaz. Drugi niso dobili vizuma. Ker pa smo že prej vedeli, da naš bobnar zagotovo ne bo dobil pravočasno vizuma, smo se z organizatorji dogovorili, da nam priskrbijo kakšnega bobnarja. Priskrbeli so Primoža Oberžana, ki je takrat igral pri It's Not For Sale, danes pa vodi skupino The Stroj. Toda, ker tudi drugi niso dobili vizuma, sva nastopila sama. In to kot predskupina Majkam."

Iz Tuzle prek Ljubljane v San Francisco ...
Ne spomnim se več natančno, kaj se je takrat zgodilo s tisto knjigo, mislim, da je bil naslov Angelo. Avdić je od takrat pa do danes napisal tri romane, pesniško zbirko, monodramo, izdal štiri samostojne glasbene albume, poleg tega pa je kot avtor glasbe sodeloval še pri različnih predstavah. Po njegovi knjigi Most na krvi pa so v gledališču Glej pred petimi leti postavili tudi istoimensko predstavo, ki jo je režiral Mare Bulc.

Nekaj časa se potem nisva več slišala. Damir se je vrnil v Bosno in Hercegovino. Ljubljano je obiskal spet naslednje leto, ko jim je končno uspelo odigrati koncert s celotno zasedbo. S koncerta, ki se je zgodil v Klubu B-51, pa se ni več vrnil v Tuzlo. "Skupaj z bratom Bakirjem, ki je igral kitaro v bendu, sva šla v San Francisco v Združene države Amerike. Brat je še vedno tam, sam pa sem se vrnil v Tuzlo leta 2000. Od takrat naprej sem Slovenijo redno obiskoval kot glasbenik, tukaj sem imel največ koncertov. Ne spomnim se več, ali je bil moj prvi koncert pravzaprav v Tolminu ali v Mostarju. Vsekakor pa je bil ali prvi ali drugi."

...in nazaj v Ljubljano
Obiski pa so postajali vse pogostejši. Pa ne le zaradi glasbenih nastopov ... Kriva je bila ljubezen. V Sloveniji je spoznal žensko, igralko in pedagoginjo Barbaro Kranjc, s katero si je sčasoma ustvaril družino. Danes, po šestih letih, kolikor jih šteje, odkar se je za stalno naselil pri nas, je Damir Avdić Ljubljančan, ki živi običajno življenje slovenskega umetnika, ki mora delati tudi zato, da preživi družino z dvema otrokoma. Toda običajno le na videz!

Damir Avdić namreč nima slovenskega državljanstva. In je v Sloveniji tujec. Čeprav tukaj ustvarja, čeprav ima v Sloveniji družino z dvema majhnima otrokoma, čeprav davke plačuje slovenski državi in čeprav ima v Sloveniji status samostojnega kulturnega delavca s priznano pravico do plačila obveznih prispevkov iz državnega proračuna, je Avdić še vedno tujec in kot tak podvržen Zakonu o tujcih (ZTuj-2). Ta zakon pa pravi: "Tujec, ki želi prebivati v Republiki Sloveniji, mora imeti veljavno potno listino, katere veljavnost je najmanj tri mesece daljša od nameravanega prebivanja v Republiki Sloveniji, ustrezno zdravstveno zavarovanje in zadostna sredstva za preživljanje v času prebivanja v državi, oziroma mu mora biti preživljanje kako drugače zagotovljeno, mesečno najmanj v višini, kolikor znaša osnovni znesek minimalnega dohodka v Republiki Sloveniji."

In vse to Damir Avdić izpolnjuje. Oziroma je tako vsaj menil do novembra leta 2014, ko je prvič izvedel, da ima premalo dohodkov, da bi bil sposoben preživeti v Sloveniji. Bolj natančno, manjka mu 60 evrov mesečno. Če bi po slovenski zakonodaji želel kot tujec živeti v Sloveniji, bi moral zaslužiti eno tako dobro ministrsko plačo. Pa je ne. Avdić zasluži približno 900 evrov mesečno. Presega slovensko povprečje, bi lahko dejali. Toda po naših zakonih, je tistih 900 evrov zgolj fiktivnih. Pa čeprav take zneske beleži tudi Davčna uprava Republike Slovenije. V resnici zasluži zgolj 210 evrov mesečno. To pa je premalo za življenje v Sloveniji. Za tovrstni užitek tukajšnjega bivanja bi moral namreč zaslužiti vsaj 270 evrov. Teh pa po zakonu nima, čeprav jih v svoji denarnici v resnici ima. Po zakonu mu manjka torej 60 evrov. Zato se obravnava po drugem členu istega Zakona o tujcih (ZTuj-2): "Tujec, ki na podlagi zakona ali mednarodnega sporazuma ali sklepa Vlade Republike Slovenije za vstop v državo in bivanje ne potrebuje vizuma, lahko v Republiko Slovenijo vstopa in v njej biva največ 90 dni v zadnjih 180 dneh."

Pa spet nazaj v Tuzlo
In zato se mora Avdić izseliti oziroma se bo moral, ko bo odločba, ki so mu jo izdali na ljubljanski upravni enoti in pod katero se podpisuje Nina Bačnik, vodja oddelka za tujce, pravnomočna. Zapustiti bo moral družino: ženo in dva otroka, Maka in Tineta. Izgubil bo dovoljenje za delo, status samostojnega kulturnega delavca, v Slovenijo pa bo lahko vstopal in iz nje izstopal le kot turist. Otroke bo tako lahko videl le nekaj mesecev na leto. Pa še takrat bo zgolj na obisku.

Ne, ne gre za šalo. Pa čeprav tako zveni. Tujec, ki prebiva v Sloveniji, mora poleg vseh drugih pogojev izkazovati tudi dovolj sredstev za preživljanje. Konkretno to pomeni, 270 evrov oziroma 960 evrov za štiričlansko družino. In vsa ta merila Avdič tudi izpolnjuje. Žena ima redno zaposlitev, plačujejo vrtec, najemnino, elektriko, ogrevanje, odvoz smeti in kar je še tega, pa vendar izkazuje premalo sredstev za preživljanje. Na upravni enoti jih dokazi, kot so bančni izpiski ne zanimajo. Po njihovem Avdić zasluži le 210 evrov mesečno, kar pa je premalo, da bi lahko živel pri nas.

Nemogoče je mogoče
Problem tiči v statusu samostojnega kulturnega delavca. Po tem statusu je 70 odstotkov vseh tako pridobljenih sredstev neobdavčenih. Prednost, ki se je izkazala za past. Avdićevih 900 evrov tako postane, seveda potem, ko je odbita akontacija dohodnine, ki znaša približno 50 evrov mesečno, samo še okoli 210 evrov. Tistih neobdavčenih 70 odstotkov se torej po mnenju uradnikov ne šteje v sredstva, ki omogočajo preživljanje. In zato mu grozi izselitev.

Za nemoteno prebivanje v Sloveniji bi potreboval sredstva v višini ministrske plače. Toda potem bi imel nove težave. Pravilnik Ministrstva za kulturo, po katerih se dodeljuje pravica samozaposlenim v kulturi do poplačila stroškov za obvezne prispevke, namreč določa: "Pravico do plačila prispevkov za socialno varnost iz državnega proračuna pridobijo tisti samozaposleni, ki njihov povprečni dohodek zadnjih treh let ne presega zneska 20.777,78 EUR bruto." Ker bi presegel cenzus, bi izgubil status samostojnega kulturnega delavca s pravico do plačila prispevkov iz državnega proračuna. In ker ne bi imel dovoljenja za delo, ki mu ga ta status omogoča, bi moral spet zapustiti državo. Avdić se je torej znašel v birokratskem labirintu, iz katerega ni izhoda. Zakonom in uradnikom, ki se teh zakonov kajpak držijo, nikakor ne more ustreči. Ostalo mu je le še sklicevanje na slovensko ustavo, na njen 53. člen, ki obravnava Zakonsko zvezo in družino in pravi v zadnjem stavku takole: "Država varuje družino, materinstvo, očetovstvo, otroke in mladino ter ustvarja za to varstvo potrebne razmere."

Pa tudi to ni pomagalo. Uradniki na oddelku za tujce ljubljanske upravne enote so mnenja, da Avdić preprosto ne zadostuje merilom za prebivanje v Sloveniji. Otroci in družina so nebistveni. Pomembna je črka na papirju. Kot je bila pomembna že takrat pred natančno dvajsetimi leti, prav tako decembra, ko je Avdič prvič obiskal Slovenijo. Ker bend ni zadostil pogojem, ki jih je velevala ta ista črka, je prišel sam. In po dvajsetih letih bo moral Slovenijo spet zapustiti sam. Brez družine. In brez otrok.