Najprej in na začetku: komu je javno financiranje zasebnega šolstva v osnovi namenjeno? Brez premisleka in na prvo žogo bi rekli, da ustavi. In poslancem. In Katoliški cerkvi. Na srečo vemo tudi, komu ni namenjeno! Če verjamemo premierju, ni namenjeno ekstremnim skupinam – se pravi Isisu, Al Kaidi in podobnim.

Na osnovi javne razprave, ki je prav vroča in na trenutke celo besna, sklepamo, da je vprašanje financiranja zasebnega šolstva z javnimi sredstvi pravno vprašanje. In to ne katero koli pravno vprašanje, kot če se kregate s sosedom okoli dovozne poti, temveč ustavnopravno vprašanje. Ko so se v vso zgodbo vpletli ustavni pravniki in ustavni sodniki, se je bistvo problema oziroma tematike izgubilo. Bistvo pa je: komu je javno financiranje zasebnih šol namenjeno?

Ker ustavno sodišče, ki je v roku desetletja o tem vprašanju dvakrat razsodilo diametralno nasprotno, bistvo samo zamegljuje, ga bomo vrgli iz enačbe. In vse ostale tudi ... tako se rešimo ustavnih pravnikov, poslancev, politikov, ravnateljev in učiteljev ter končno pridemo do bistva. Bistvo pa so učenci in dijaki. In zdi se, da v državi, katere prihodnost je ravno izobraževanje, nasprotovati financiranju tega ni ravno modro dejanje. Če torej vprašanje očistimo ideološke navlake, se pravi levih in desnih, škofovske konference in marksistov, se nam pokaže osnovno vprašanje, ki se glasi: ali naj država vlaga v izobraževanje? Vsak dobromisleč mora na to vprašanje odgovoriti z da! Porabljeni denar, pa čeprav javni v zasebnih zavodih, bo šel za izobraževanje. Ne za banke, ne za gradbince, ne za lobije, ne za vojsko, temveč za izobraževanje. In to je absolutno dobro.

Omogočiti otrokom, katerim koli že, najboljše možno izobraževanje, je nacionalna nuja in je verjetno bolj ustavno zanimivo kot špetir o tem, kako to doseči …

Žal se vplete v vso šarado kar nekaj motečih dejavnikov, ki zamegljujejo posvečeno poslanstvo izobraževanja. Najprej fovšija; starši, ki imajo otroke v javni šoli, ne vidijo pravega smisla v tem, da iz javnih sredstev financirajo tuje otroke, ki hodijo na zasebne šole in bodo tako deležni boljše izobrazbe ter posledično vstopa v družbeno elito, ko bodo starejši. Ampak saj se nekaj podobnega dogaja že desetletja … Javno glasbeno šolstvo, recimo, se v veliki meri financira iz javnih sredstev; se pravi tudi iz vašega denarja, ne glede na to, da je vaš otrok mogoče gluh kot top. S tem ko v glasbenih šolah v ospredje postavljamo izobraževanje, ne pa to, kateri otrok je nadarjen in kateri ne, sledimo svetlemu in tudi v razvitejših državah redkemu idealu izobraževalne solidarnosti. Pri tem gre za zavezo naroda kot takega, da bomo tudi z izobraževalno solidarnostjo vlagali v naše otroke največ, kar kot družba zmoremo.

Še bolj pa je naivno razmišljanje, da zasebno šolstvo izobražuje kvalitetnejše in tako proizvaja kasto bodočih gospodarjev. Denar še ni nikoli nikogar izobrazil oziroma se njegov vpliv v izobraževanju zlahka eliminira z učenčevo ali dijakovo zavzetostjo, delovnimi navadami, vedoželjnostjo in srčno kulturo. Metanje kupa denarja v šolstvo, zasebno ali javno, mogoče zagotavlja bataljone hodečih podatkov, ne zagotavlja pa generacij, ki bodo poskrbele za naše pokojnine in posledično tudi za našo starost.

Če bi vsi deležniki, tudi ustavno sodišče, razpravo od tega, kdo bo imel manj, če bo nekdo imel več, preusmerili v to, koga in kaj izobražujemo, bi bila trenutna debata nepotrebna.

Še bolj pa se debata zaplete, ko se ji pridruži škofovska konferenca oziroma njena komisija za pravičnost in mir … Nekaj let so bili združeni škofje zaradi fiaska, ki so ga doživeli z Zvonovi, modro tiho, zdaj pa se jim je zazdelo, da so njihove finančne avanture pozabljene in je čas, da se ponovno vzpostavijo kot moralna avtoriteta. Tako so se v preteklih dneh oglasili kar dvakrat. Nas zanima dan, ko so se v resnobni črnini postavili pred kamere ob debati o javnem financiranju zasebnega šolstva ... Kolikor razumemo, dodatni denar ne bi šel za verske vsebine, ki jih prakticirajo v šolah, ki so jih ustanovile škofije; tako da človek ne najde nobenega razloga, čemu so škofje povzdignili glas. Hočemo povedati, da je, kolikor razumemo, srž problema v tem, da je njeno veličanstvo geometrija tako v zasebni kot v javni šoli vedno Evklidova geometrija in zato mora biti njen učitelj v obeh primerih enako obravnavan. Tako pri najboljši volji ne moremo razumeti, zakaj naj bi škofe zanimal domnevno diskriminatoren odnos države do matematike in njenih prerokov. Oziroma: ko je škofe matematika zanimala, so v trenutku pridelali nekajmilijonsko luknjo.

Za veliki finale pa je absurdnost problema treba dokazati še s preizkusom: če naj bi bilo javno financiranje zasebnega šolstva sporno, bi moralo biti sporno tudi zasebno financiranje javnega šolstva. Ako porečete, da tega ni, preverite položnice, ki prihajajo z javnih šol na zasebne naslove; kar pomeni, da slehernik oziroma vsak od staršev v tej državi mnogo bolj čuti zasebno financiranje javnih šol, kot bo kadarkoli čutil javno financiranje zasebnih šol.