Ko je zagledal mojo "padlo čeljust", mi je ironično razkril, da ga je njegova novinarka v stanovanju blizu Centralnega parka pred kratkim snemala debelo uro, da pa se mu ni dalo natančno poslušati, o čem sta se pogovarjala, ker sta preveč "intelektualizirala". Dodal je še, da "gringosov" načelno ne prebira, ve pa, da je menda Philip Roth znan pisatelj in da je letos star osemdeset let.

Še vedno šokiran sem mu dejal, da je Philip Roth čisto pri vrhu seznama ljudi, za katere sem si pred odhodom v Ameriko naivno predstavljal, da bodo nekoč sedli pred kamero Televizije Slovenija. Poleg filma - zdaj ne bom našteval naslovov - sta Rothova in Mailerjeva Amerika najbrž daleč najbolj oblikovali mojo predstavo in dojemanje Združenih držav. Seveda gre za fikcijo, a tudi resni zgodovinarji priznavajo, da je na primer najnovejši Lincoln v kolektivni zavesti Američanov, pa ne le njih, pustil tako močno in prepričljivo vizijo predsednika, da bodo potrebna desetletja in stotine znanstvenih del, preden bo "Spielbergova resnica" o Lincolnu zbledela.

Alejandrova razlaga, zakaj je njegova novinarka Marisa dobila intervju z Rothom, jaz pa seveda ne, je bila preprosta, v njej pa se je zrcalila neizprosna realnost novinarskega posla. Vprašal me je, koliko gledalcev ima Televizija Slovenija, in, priznam, ponovil sem "patriotsko" laž, ki jo v Ameriki ponavljam od nekdaj, vedoč, da je nihče ne preverja. Dejal sem, dva milijona! Njegov odgovor je bil: "Amigo, mojo televizijo gleda 120 milijonov ljudi, Roth je pravkar dobil nagrado princa Astrurije, eno najuglednejših nagrad špansko govorečega sveta, in seveda je intervju dodatna promocija avtorja na vse prej kot zanemarljivem - tudi v ZDA - špansko govorečem knjižnem trgu."

Ob tem sem se spomnil na svojo sosedo v Ljubljani Miriam Drev, ki je pred nekaj leti prevedla Rothovo Ameriško pastoralo, kolosalno delo, ki po mojem skromnem mnenju spada med njegova največja. Tisti, ki ste slovensko izdajo kupili, se morda spominjate, da je izšla z nenavadno prilogo, dodano knjižico, v kateri je Miriam napisala spremno besedo. Roth, morda pa njegov agent, preprosto ni dovolil, da bi prevajalka h knjigi napisala slovensko spremno besedo! Če me spomin ne vara, je Miriam celo pisala Philipu Rothu, a gospod je ostal neomajen, njegova Pastorala si v "eksotični" Sloveniji pač ni zaslužila "lokalne" spremne besede.

A pozabimo slovenske "bolečine", ki v bistvu s Philipom Rothom, enim največjih pisateljev, nimajo nič skupnega. V tednu okrog 19. marca, ko je Philip Roth napolnil 80 let, so v Film Forumu na ulici Houston v New Yorku premierno prikazali dokumentarni film o njem z naslovom Unmasked (Razkrinkan). Tudi za ameriško občinstvo je dokumentarni film ena redkih priložnosti, da pokukajo v zasebno življenje pisatelja, ki že leta beži pred javnostjo, publiciteto, mediji, skratka pred vsem tistim, za kar bi na začetku svoje kariere, ko je bil še "nihče", prodal svojo družino; cinik bi rekel, da je to v Portnoyevi tožbi res naredil. A da ne zaidem - Roth že leta živi v podeželski hiši v Connecticutu in občasno v newyorškem stanovanju s pogledom na Centralni park, v svoje življenje pa poleg peščice prijateljev občasno spusti le redke izbrance.

Dokumentarni film, ki ga bo najbrž mogoče nekoč videti tudi v Sloveniji - zagotovo na nacionalki, kje pa drugje! -, je spoštljiv poklon največjemu živečemu ameriškemu pisatelju. Zbirka njegovih najvišjih literarnih nagrad, domačih in mednarodnih, ima le eno napako, med njimi ni Nobelove. Njegov pulitzer za Pastoralo se je zdela skoraj kot tolažilna nagrada, ker je ponovno padel skozi sito švedskih akademikov. Vtis je (morda pa se motim), da tudi sam Roth ve, da je bil s Pastoralo tako blizu literarnemu Olimpu zadnjič.

Bralci Philipa Rotha v filmu o njem pravzaprav izvemo malo, česar nam ni razkril že v svojih knjigah: "Sramovanje ni za pisatelje!" Ni skrivnost, da je njegova proza, še posebej v prvih desetletjih, težko zgrešljiva oblika psihoterapije z rdečo nitjo družine, judovskih korenin in seksualnih dogodivščin … Zdi se, da je film bolj poveden med vrsticami, in tu je televizijska slika veliko učinkovitejša in bolj izdajalska kot vse, kar smo slišali iz ust pisatelja. Philip Roth je star osemdeset let, in zdaj veliko bolje razumem, zakaj so njegove zadnje knjige, med njimi tudi Dying Animal (Umirajoča žival, prevod Mirko Napast) - to je moje mnenje - potrditev, da je njegovo najbolj ustvarjalno obdobje stvar preteklosti.

Morda zdaj tudi nekoliko lažje razumem, da je genij, znan po svoji izjemni pisateljski disciplini (več kot trideset naslovov) z osemdesetim letom uradno razglasil "pisateljski samomor". Javno je napovedal, da končuje pisanje in da ima pred seboj le še dve nalogi: napisati avtobiografijo in umreti! A vseeno se sprašujem, kakšen bo preostanek življenja Philipa Rotha, ki tako rekoč šestdeset let ni prenesel pred seboj praznega lista papirja, če neha pisati? Morda mi je dala pomenljiv namig kolegica Marisa, ki ji je namenil privilegij intervjuja z njim. V dobri uri pogovora jo je Philip Roth kar štirikrat vprašal, od kod prihaja!