Država je doživela skoraj kolaps. Promet je zastal, v bolnišnicah so vpeljali izredne razmere in mediji so ponoreli. Zapadlo je deset, ponekod celih petnajst centimetrov snega. In led je bil na tleh. Recept za katastrofo in izjemno čudi neodzivnost vlade, ki ni razglasila naravne katastrofe in zaprosila Bruslja za pomoč iz sklada, namenjenega naravnim katastrofam.

Začelo se je s polarnim mrazom, za katerega se je izkazalo, da je le polarni zrak, končalo pa se je s kataklizmo. In razumni človek bi vse to mirno požrl, vil roke v obupu ter sočustvoval s ponesrečenci in nesrečnimi vozniki, če ne bi imel zgodovinskega spomina. Ali - bolje rečeno - "zimskega spomina."

Še ne tako dolgo nazaj je pozimi v tej deželi zapadlo tudi do trideset centimetrov snega. Še huje: včasih je zapadlo nepredstavljivih štirideset centimetrov snega. In v višje ležečih krajih celo pol metra. Glede na arktičnost svoje dežele bi Slovenci, glede na katastrofo ob zapadlih desetih centimetrih, morali izumreti že pred desetletji. Pa nismo. Kako smo preživeli vse tiste zime, poledice in škandaloznih štirideset centimetrov snega, če nas je pred dnevi desetcentimetrsko sneženje skoraj ugonobilo?

Najprej in na začetku: mediji se nikoli prej niso toliko ukvarjali z vremenom. In tudi vreme oziroma njegovi preroki se niso toliko ukvarjali z mediji. Danes je v histeriji kontroliranja vsega na udaru tudi vreme. Ne le da moramo vedeti, kakšno bo, vedeti moramo tudi, kakšno je. Tako, in to niti ni šala, digitalni zasvojenci na svojih mobilnih napravah spremljajo, kakšno je vreme v njihovem domačem kraju. Namesto da bi pogledali skozi okno. In iz te histerije se je rodila skovanka o nevarnem vremenu. Ki je postalo vsako vreme, ki ni povprečno. Če preveč piha, imamo opozorilo; če preveč dežuje, imamo opozorilo; če grozi toča, imamo opozorilo; če je vroče, imamo opozorilo: sploh pa imamo opozorilo, če sneži ali celo če bo snežilo. Ker sneži v glavnem pozimi, nas vremenarji umirjeno, mediji pa histerično opozarjajo na zimo. Ni daleč dan, ko bomo ob mraku dobili opozorilo pred nočjo.

Tako smo bili pred prvim letošnjim sneženjem pošteno opozorjeni, da sneg bo. In še pred snegom dež. A vsa opozorila niso zalegla, kajti nad slovenskimi kostmi je zima naredila pogrom. Najbrž od partizanov sem ni padlo toliko Slovencev. Če smo analitični: predvsem v Ljubljani so cepali kot muhe. Kaj se je zgodilo?

Res je bilo zadnjih osem božičev zelenih in zimski meseci bolj kot ne kilavi, a hoja, tudi po zahtevni podlagi, je ena temeljnih značilnosti človeške živali. Menda nismo pozabili hoditi?
Mogoče samo naivna špekulacija, a nekaj bo zaradi razvajenosti, ki jo, predvsem meščanom, nudijo urejeni mestni pločniki. Z zadnjimi lišpanji, ki so bila potrebna za to, da Ljubljana postane najlepše mesto na svetu, hoja po prestolnici ni več noben izziv! Nobenih luž, udarnih jam, visokih pločnikov; vse je tlakovano, prijazno, nagibno, v eni ravnini in kar je podobnih urbano prijaznih pojmov. Hoja po mestu ni več ne miselni, še manj lokomotorni izziv! In ko se nekoč ta pločniška popolnost sfiži, nastane pokol, kot se je zgodil oni dan.

Bila je podoba, kot da bi ljudje pozabili hoditi, v bistvu pa so pozabili razmišljati. Kaj razmišljati! Ljudje so se raje zanesli na mestno komunalo kot na najgloblje instinkte, ki se skrivajo v naši DNK. Če januarja, po sušnem mesecu strupenega mraza, nekaj prileti z neba, bo drselo. Če drsi, je treba stopiti previdno. In če drsi, se je treba primerno obuti. Če pešec nima primernega obuvala in če ni ne pripravljen ali ne zmožen stopiti previdno, naj ostane doma. Kajti hoja po desetih centimetrih snega, kot smo ugotovili že uvodoma, je hudičevo nevarna rabota …

In kot se zaskrbljeno vprašajo novinarji na koncu oglašanja s prizorišča sneženja samega: "Kaj storiti, da se to ne bo več dogajalo?" "I, kaj? Ukiniti zimo, izločiti tovornjake že na Madžarskem, zamenjati župana, nagnati meteorologe, odpustiti mestno komunalo, zmanjšati čakalne vrste in rezervirati si smučanje v Avstriji."