Smrt nas presega! A vendarle na njo pomisli vsak izmed nas, v stiski in v hudi bolezni.

Že samo ob misli, da pri nas število obolelih za rakom narašča in da v Evropi zboli za njim vsak četrti prebivalec, nam pogled na smrt in na življenje ne uide. V Sloveniji je 89.788 ljudi, ki so zboleli za rakom. Vsako leto jih na novo zboli 13.000, umrlo pa jih je 5.800.

Smrt je največje zlo v našem življenju, saj se z njo končna naše zemeljsko bivanje. Je torej najodločilnejši trenutek, na katerega pa nimamo vpliva, saj ima zadnjo besedo smrt. Ni čudno, da se smrti bojimo. Ko se rodimo, se rodimo v življenje in smrt. Rastemo iz dneva v dan v življenje in v smrt. Ne vemo pa ne dneva ne ure smrti in je ne moremo imeti v posesti.

Čeprav vsak dan izgubljamo, žalujemo za izgubljenim, osebami, stvarmi, dnevi, pa vendarle na to zadnjo dokončno izgubo nismo pripravljeni. Tudi ko nekdo izmed naših bližnjih "odide", na to nismo pripravljeni. Vedno nas preseneti, blokira in šokira. Ne verjamemo, da ga več ni. Jezni in žalostni smo, ker nas je zapustil pred neuresničenimi skupnimi načrti, zaupali smo mu, podarili svoja čustva, ljubili ... Zdaj pa smo ostali sami. Žalujemo za tistim, kar smo imeli, ali česar tudi nikoli nismo imeli.

Vsak ima svoj način žalovanja in svojo pot. Tudi trenutke odhoda doživlja vsak svojsko, nekateri jokajo, drugi molčijo, tretji čas slovesa zdržijo, potem pa jih zlomi ... Kot je vsak izmed nas enkraten, je tudi svojski in enkraten način, kako drugemu pustimo oditi. Oditi, ko je sam že odšel s tega sveta. To pa je za nas edini način, da lahko na novo zaživimo in si osmislimo življenje.

Težko si je narediti nov ritem življenje. Čutimo, da nas nihče ne razume. A kako dragoceni so ljudje, ki zdržijo v teh trenutkih ob nas, čeprav jokamo, kričimo, smo v depresiji ... Oni pa vztrajajo! Praznino težko izpolnimo sami! Več let potrebujemo, da se res zavemo, da je nekdo zares odšel.

Številni verjamemo, da živijo večno, in upamo, da so srečni, olajšani zemeljskega trpljenja. Seveda najtežja je izguba otroka ali če je nekdo naredil samomor. Ne razumemo ga. Nikoli ga ne moremo razumeti. Oseba, ki si sama vzame življenje, ni zmogla življenja več živeti. V srcu se čutijo razdrobljene, razmišljajo le, kaj lahko naredijo, da jim bo lažje. Rešujejo sebe. So drugačni in take jih moramo sprejeti, tudi njihov odhod. Res nismo nič zato krivi ... Prepustimo ga Bogu, naj počiva v večnem miru.

Da, vsi rajni pa živijo v nas, ker naša ljubezen ni umrla z njimi! O tem razmišljam v teh svetih dneh spomina svetim in rajnim. O rajnih se govori le dobro, pravi ljudska modrost. In ko stojimo ob grobu, lahko naštejemo drug drugemu nekaj stvari, ki jih je prinesel v ta svet, da je svetlejši. Predvsem pa nas spomni, da je vsak odnos s človekom dragocen, dokler smo živi. Teh trenutkov ni nikoli preveč! Zato so ti dnevi, dnevi odnosov, praznik odnosov, zato smo prosti, da se srečujemo, poslušamo in slišimo!