Ker vsi vemo že vse, le nekaj obrobnih opazk. Najprej v drobovje najbolj vztrajnega spopada v zgodovini. Tistega med učitelji in učenci.

Bilo je tako; učitelji so tepli učence, starši so ploskali. Nato so učitelji še kar tepli učence, le starši niso več ploskali. Nato nekaj časa ni nihče tepel nikogar. Kratkih nekaj let miru. Danes učenci tepejo učitelje. Jutri bodo učenci pretepali učitelje in starši bodo ploskali.

»Krasni novi svet,« cinično kričijo nostalgiki, »kdo je kriv,« se sprašujejo dežurni pravični. V nasprotju z drugimi mediji znamo pri nas pokazati na krivca. Pa ne na simbolni ravni, temveč po starinsko - s prstom.

Krivi so učitelji. Pedagogi in profesorji. Najprej so krivi, ker šola tudi vzgaja. In če učenci pretepajo učitelje ali pa če se pretepajo med seboj, šola vzgaja slabo. »Zakaj tako?« je strokovno vprašanje, v katerega se ne bomo spuščali.

Še mnogo večja krivda učiteljev pa izhaja iz časa, ko se je sesuval šolski sistem, ki ga je tudi socializem, ali je to priznal ali ne, nasledil od rajnke Avstrije. Rigiden, ekskluzivističen, nedotakljiv šolski sistem, ki se je prav zaradi svoje hermetičnosti sesul sam vase. In skozi razpoke, ki so puščale vodo že za časa generacij, ki so danes na višku moči, se niso prebile institucije, ki bi znale in zmogle narediti resnično šolsko reformo. »Ne!« Prvi so se v šole od zunaj, kot barbari za rimske zidove, prebili starši. Krivda učiteljev, ravnateljev, skratka prosvetnih delavcev je v tem, da so v šole spustili starše. »Ne šestošolec! Roke v Vojniku so lomili starši!«

»Kaj pa bi lahko naredili?« se sprašujejo obupani ravnatelji, ki vsako jutro trepetajo v strahu, da se bo na vratih pojavil ali besni starš ali okravaten odvetnik. »I kaj?« Prvega advokata, ki je na začetku devetdesetih prestopil šolski prag, bi moral šolski sluga za nekaj ur zapreti v kurilnico, kuharice bi mu dale piti pelina, upravitelj pa bi mu z nalomljeno leskovko pokazal vrata.

Že res, da država učiteljem takrat ni nudila pomoči …, najbrž si je mislila, da ima dovolj pametnejšega dela, kot je zagotavljanje lastne prihodnosti. Je pa res, da cele generacije pedagogov takrat niso pokazale niti trohice osebnega poguma. Ko so stavkali, ko so se šli sindikalni boj, niso opozarjali na načelne težave, s katerimi se srečuje učiteljstvo, temveč vedno na socialne težave, s katerimi se srečujejo učitelji. Povedano drugače; niso se vzdignili v bran poklicu, temveč so se dvignili v bran samih sebe. Saj niso bili edini; novinarjem se je zgodilo podobno - če pometemo zgolj pred svojim pragom.

Danes se tako učitelji srečujejo s starši, ki poslanstvo izobraževanja razumejo slabše, kot so ga razumeli naši predniki v prvem letu obveznega šolanja, kot ga je predpisala presvitla cesarica. Neuki Slovenci iz druge polovice 18. stoletja so v šolah videli priložnost, prepotentni sodobniki vidijo v šolah blago. Nekaj, kar se lahko kupi, proda ali pokvari.

Pa še nekaj se zdi pomembno … Z vsevednostjo staršev se je tudi šolstvo pridružilo žalostni usodi institucij te države. Dovoljen je dvom o vsem in vsakem; a ne gre za kartezijanski, temveč gre za malomeščanski dvom. Podkrepljen z novo slovensko samozavestjo, ta dvom vsakodnevno spodkopava temelje institucije te države.

Že pred časom je bila na državnozborski »Komisiji za peticije ter za človekove pravice in enake možnosti« razprava ob peticiji civilne iniciative »Pomagajmo otrokoma ubite matere!«, se pravi o načinu odvzema koroških otrok starim staršem. Daleč najpametnejšo razpravo na tisti seji je vodila državna sekretarka z »ministrstva za delo, socialne zadeve in enake možnosti«. Pač, bila je najpametnejša oseba med razpravljavci. In iz njenih opozoril - če jih poenostavimo - da spodkopavanje institucij, kakršne koli že so, s pomočjo lumpenproletariata, vodi v nacionalno katastrofo, so se drugi razpravljavci ali norčevali ali zgražali.

Šolstvo, zdravstvo, mediji, sodišča, državna uprava - vse to in še več je pod udarom sodobne pravičnosti, ki si je svojo legitimnost skovala na zmotno interpretiranem nakovalu demokracije.

Zelo žalostne stvari v javnosti, tudi ob vojniškem napadu, govorijo slovenski učitelji in ravnatelji. Šolski sistem najbolj ogrožamo starši šolajočih. S poenostavljanjem, omalovaževanjem učiteljskega poklica, z nezaupanjem v strokovnost in ne nazadnje - z razpravami o učiteljih in šoli v prisotnosti otrok. V sveti preproščini menimo, da šolski sistem s svojimi govorancami spreminjamo, a v bistvu ga rušimo. Ko bo današnji šolski sistem dokončno na kolenih, o čemer nihče pri zdravi pameti več ne dvomi, se bo odprla možnost za vzpostavitev šolstva, kot si ga elite tudi za ceno zlomljenih rok želijo. Za šolstvo, ki bo odvisno od kapitala in svetovnega nazora. V tem novem šolstvu se bo sicer divjaško lomljenje rok drago plačalo … A bo zato pranje možganov zastonj.