Mestece z dobrimi dvajset tisoč prebivalci je v primerjavi z New Yorkom skoraj zaspana oaza, v katero se zvečer vračajo poslovneži z Wall Streeta z dovolj debelimi denarnicami, da lahko njihovi otroci odraščajo v do ljudi prijaznejšem okolju od norišnice velemesta.
Morda malce tudi zaradi nostalgije po domačih krajih - to boste opazili tudi v dokumentarcu - sem se na prvi pogled zaljubil v njihovo hišo sredi zelenja, v spokojni primestni tišini zgrajeno tik po prvi svetovni vojni, ko so se vojaki vračali s fronte in začenjali novo življenje.
Hiša, bolj ali manj lesena in po dimenzijah vse prej kot razkošna, in bazen na vrtu vzbujata občutek prijazne domačnosti kot nekoč pri dedku in babici. "Betonski" Slovenci bi najbrž kmalu ugotovili: "Zato Američanom viharji odnesejo hiše, če bi bile zgrajene po naše, se to ne bi dogajalo!"

Če odmislim vse prej kot seksi fotografije napol golega dopisnika RTV Slovenija ob bazenu, ki mu salo visi čez pas kopalk, in ki so se po Christianovi zaslugi znašle na spletu, zaradi česar so se kolegi v Ljubljani privoščljivo krohotali, je bil prvi obisk pri Marijanu, Christianu in Zori edinstvena izkušnja. Zdel se mi je svojevrsten privilegij, da sem srečal družino, katere starši so istega spola - in še več, ki imata že deset let posvojenega otroka.

Ko sem se vrnil v New York, sem razmišljal, da sem pravzaprav redkokdaj srečal tako srečno družino. Njihovo prijaznost, gostoljubje, naklonjenost, strpnost in veselje do življenja sem na neki način želel deliti naprej in do ideje o dokumentarcu je bil samo še korak.
Če sem čisto odkrit, me je v času suhih krav na nacionalki zelena luč za dokumentarec prijetno presenetila; ali morda bolje, sploh ne bi bil presenečen, če bi bil odgovor urednikov: "Načelno seveda da, a projekti za to leto so razdeljeni, denarja ni dovolj niti za tekočo produkcijo, kaj šele za dodatne projekte!"
Čeprav sem ta čas po službeni dolžnosti "informativec", sem se že takoj na začetku odločil za čisto dokumentaristično formo. Odrekel sem se svojemu besedilu, s katerim bi gledalcu sicer lahko pomagal prebiti se čez "težje" dele filma in ga morebiti odvrnil, da seže po "smrtonosnem orožju" na kavču poleg sebe in zamenja kanal.
A bistveni razlog je bil prepričanje, da so moje mnenje, videnje stvari, če hočete komentar o Christianu, Marijanu in Zori, odveč, nepotrebni in nepomembni, celo škodljivi. Kdo sem jaz, da bi sodil in prvi segel po kamnu!
Vlogo pripovedovalcev, pozneje so se jim pridružili še Stevie, Matic in še kdo, sem naložil Christianu, Marijanu in Zori; skozi skoraj triurni intervju z njima sem dobil več kot dovolj materiala za njuno pripoved, kronološko rdečo nit filma, od mladosti v Sloveniji do danes. Na vprašanja nesramnega zasliševalca sta odgovarjala s skoraj starševsko strpnostjo do razvajenega paglavca, za kar sem jima še danes iz srca hvaležen.
Prepričan sem, da je potreben svojevrsten pogum, da sedeš pred dve kameri, skupino komaj znanih ljudi in hkrati seveda abstraktno množico v dnevnih sobah, ki poslušajo tvojo pripoved, tudi o stvareh, ki jih človek ne zaupa vsakomur. Še posebej pri Marijanu sem dobil občutek, da si pred začetkom pogovora ni prav dobro predstavljal, kako globoko v njuno življenje bomo posegli, in zdi se mi, da bi ga v takšno "TV-secirnico" težko spravil še enkrat.
Vsi v televizijskem poslu vemo, kako polna neznank je pot od idealnega scenarija na papirju do končnega izdelka. Samo izjemoma se vse izteče po načrtu, še posebej ko gre za snemanje v tujini, kar je prekletstvo, ki pa lahko prinese tudi kaj nepričakovano dobrega.
Zora ni bila izjema, kajti od enajstletnega otroka, v čigar svet je neko poletje vdrla skupina neznancev, bi bilo naivno pričakovati takojšnjo sproščeno spontanost in radostno pripoved o vprašanjih življenja, ki se je komaj začelo, na ta pa niti "ta stari" nimamo odgovorov.
Pri Zori mi je "življenje rešil" več kot samo novinarski kolega Robert Poredoš, dopisnik Slovenske tiskovne agencije iz ZDA. Robert ima preprosto rad otroke, za delo z njimi ne potrebuje starševskih učbenikov in v njegovi družbi je Zora postala to, kar je: spontana, igriva in zgovorna deklica tudi, ko so kamere tekle.
Dokumentarec Zora ne poučuje, ne polemizira in še manj obsoja, čeprav se seveda jasno zavedam, da tako kot vsak televizijski izdelek pada v določen družbeni in časovni kontekst. Posnet je bil v času, ko mi niti v sanjah ni padlo na pamet, da bi lahko v sebi nosil klico spora in delitev …
Tako kot ob začetku snemanja še danes in že vnaprej kategorično poudarjam: gre za pripoved ljudi, ki preprosto imajo pravico do življenja, kakršnega so izbrali, nič več in nič manj, in katerih glasu velja strpno prisluhniti.
Kot avtor čutim čast in privilegij, da mi je moja hiša, nacionalna televizija in edina medijska hiša v državi, v teh vse prej kot prijaznih časih omogočila izvedbo projekta. Zame osebno in seveda vse druge ustvarjalce, ki smo po najboljših močeh prispevali k projektu, pa bo daleč največji dosežek, če si ga boste v torek ob 21. uri na Prvem programu nacionalke ogledali.