V Madrid, ki je pozneje postal režiserjeva glavna muza, je torej vstopil še v času Francove diktature, katere sivini se je zoperstavil s svojo značilno nasičeno barvno paleto drznih kontrastov, nato pa se je zapisal med ključne akterje la movida, subkulturnega gibanja, ki je v Madridu rušilo tabuje.
Letos mineva 50 let, odkar je Almodovar s svojim prvim kratkim filmom začel filmsko kariero in ob tej priložnosti režiserju posvečajo razstavo v Centru sodobne kulture Conde Duque.
Razstava z naslovom Madrid, Almodovarjevo dekle pripoveduje o povezanosti španskega režiserja in njegovih filmov z Madridom. Vključuje približno 200 fotografij iz 23 Almodovarjevih filmov, pa tudi njegove beležnice, filmske rekvizite in njegov prvi fotoaparat.
"Zgodba o Pedru Almodovarju in Madridu je zgodba o njegovi povratni ljubezni. Pedro Almodovar je Pedro Almodovar zaradi Madrida," pravi komisar razstave Pedro Sanchez. "Almodovar je Madridu vrnil vse, kar mu je mesto dalo kot njegova muza," je povedal. Spomnil je, da se številni tujci prvič srečajo s špansko kulturo in mestom prav prek Almodovarjevih filmov.
Zanimiva je tabela, ki pokaže, kolikšen delež dogajanja v posamičnih Almodovarjevih filmih poteka v Madridu. Začne se pri trilerju Koža, v kateri živim iz leta 2011, ki je le v šestih odstotkih posnet v Madridu, konča pri sedmih filmih, ki so tam nastali v celoti. Med njimi je tudi klasika španske kinematografije – romantična črna komedija Ženske na robu živčnega zloma iz leta 1988, ki je režiserja vpeljala v mednarodno filmsko prizorišče.
V Madrid se je Almodovar preselil iz majhne vasice v Kastilji – La Manchi, ko mu je bilo komaj 17 let. Kot pravi, se v mestu nikoli ni počutil kot tujec. Po Sanchezovih besedah je Almodovar – tako kot Madrid – "transgresivna, večplastna, kritična, odprta, zabavna, svetovljanska in prijazna osebnost".
Pisanost taksijev, bolnišnic in pokopališč
Na zemljevidu predstavlja razstava 272 lokacij, ki so se pojavile v njegovih filmih. Ljubitelji filma jih namreč ne bodo našli ob znamenitostih, saj se je tem režiser izogibal. Skladno z zgodbami, ki jih odstira, je raje izbiral prizorišča delavskih območij, kot je Vallecas, ter prostore, kot so bolnišnice, taksiji, bari in pokopališča, kjer ljudje živijo vsakdanje življenje. Eden njegovih najbolj kultnih prizorov je bil posnet prav pred pročeljem stavbe, v kateri je na ogled razstava; v filmu Zakon želje iz leta 1987 jo vidimo, ko čistilec mestnih ulic lik Carmen Maura na njeno željo na vročo poletno noč poškropi s cevjo.
"To je moje življenje"
Almodovarjev filmski svet je tudi svet živih barv, ki so po njegovih besedah "način maščevanja" za siva leta Francove diktature. Za film Bolečina in slava iz leta 2019 je preuredil svoje madridsko stanovanje in pri tem uporabil nekaj svojih foteljev. Ko je režiser pred uradnim odprtjem obiskal razstavo (ta bo odprta do 29. oktobra), je dejal: "To je moje življenje."
Razstavo sklene videoposnetek govora, ki ga je imel leta 2018, ko ga je madridska mestna hiša razglasila za posinovljenca mesta. "Prišel sem predvsem zato, da bi odšel iz vasi, se malo urbaniziral in nato odšel živet v Pariz ali London, vendar sem, ne da bi se tega zavedel, kar ostal," je povedal režiser. Dodal je: "Zdaj lahko rečem, da bomo jaz in moji liki še naprej živeli tukaj."
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje