Novak je v devetdesetih letih prejšnjega stoletja izdala kar tri vsebinsko in slogovno izredno drzne novodobne kriminalne romane (zame še vedno najboljše slovensko kriminalno čtivo). Tomažičeva se je kriminalke lotila prvič, ji pa drznosti, zagonetnosti in inovativnosti ni manjkalo niti v njenih zbirkah kratkih zgodb Česar ne moreš povedati frizerki in Nož v ustih. S še dvema prijateljicama je besedno žonglirala v perfektno zblojenem Blodniku po Istri, humorni hvalnici ženskemu vandranju in svojevrstni socialistični estetiki, njene otipljive reportaže v potopisni knjigi Zakaj potujete v take dežele pa so sploh poglavje zase.
Skratka, Agata Tomažič je pisateljica, ki se odlično znajde v zelo različnih žanrih, zakaj se ne bi tudi v kriminalnem. Seveda po svoje.
Čmrljev žleb je ena izmed smučarskih prog v gorski vasici Strmčnik, ki ji kraljuje neuklonljiva in preračunljiva ter še vedno nad smučanjem navdušena devetdesetletnica Vera Flajs. Po denacionalizaciji je podedovala in obnovila družinski hotel, ki ga zdaj vodi s pomočjo pokorne hčere Vlaste. Njenega z alkoholom in igrami na srečo zasvojenega moža Romana, torej Verinega zeta, nekje proti pomladi najdejo ustreljenega globoko pod snegom v novem avtomobilu (ki ga je tja jeseni – ironično, kot igro na srečo – nastavil krajevni podjetnik Miran). Čez zimo Romana nihče ni pogrešal, saj naj bi, kot že toliko zim prej, odpotoval na Tajsko. Nihče ga tudi pretirano ne objokuje, še več, zaradi prikladnosti smrti – saj ne bo več mogel sramotiti družine in ogrožati proračuna družinskega podjetja – je dvom o njegovem samomoru več kot upravičen.
To je pravzaprav edini očitni kriminalni zaplet v vsej knjigi, pa še ta se zgodi čisto na začetku. Tako da se po prvem branju Čmrljevega žleba vprašaš, ali je to sploh kriminalni roman? Ni šokov, ni krvi, ni brutalnosti, ni očitne akcije. Maja Novak v spremni besedi piše, da je po današnjih merilih kriminalka lahko katera koli knjiga, v kateri sta navzoča kaznivo dejanje in negotov razplet zgodbe, celo Zločin in kazen Fjodorja M. Dostojevskega. In da so pravila zato, da jih kršimo. Agata Tomažič obvlada ‘drugačnost’, obvlada kršenje pravil, zato njena knjiga kar kliče po tem, da jo prebereš drugič. Kot smučanje. Ko se prvič spustiš po beli strmini, si osredotočen na progo, na tisto, kar se ti dogaja pod nogami in tik pred nosom, vsenaokrog je belina – čista, nedolžna, osvobajajoča. Šele pri drugem spustu začneš zaznavati okolico, barve, nevarnosti in pasti na videz še tako nedolžnega smučišča. Ali kot razmišlja Alma, ko začne snežiti:
"Na začetku je bilo vedno vse videti ljubko, vasica s poprhom snežnih zrnc, ki kot čarobni prah posedejo po strehah in krošnjah dreves ter ponujajo idilično podobo. /…/ Izkušnje so jo naučile, da se bodo lahne snežinke ponoči skoraj zagotovo okrepile v mokre, težke krpe, ki ne bodo več samo nedolžno čepele po strehah in žlebovih hiš v vasi in smrekah ob smučarskih progah, temveč bo njihova teža postala nevarna in uničevalna, one pa bodo povzročile kakšen udor ali celo plaz. Snega se ni dalo zaustaviti, kot ogenj je bil. Poguben in zloben."
Podobno se v Čmrljevem žlebu, najprej počasi in potem vedno hitreje, množijo, grmadijo in postopoma odstirajo zamolčane skrivnosti. Kot pri dobri stari Agathi Christie postanejo sumljivi vsi: Alma, mlada pomočnica v hotelu, ki si ne želi le preživeti, ampak hoče živeti dobro, bolje, tako da njena prizadevnost in ustrežljivost ne poznata meja. Bi po naročilu gospodarice lahko tudi ubijala? Miran, lokalni podjetnež, Almin ljubimec in Verin poslovni partner – bi ga ena ali druga ženska lahko pregovorila za umor? Ali pa bi bilo to lahko maščevanje Vlaste, ki se je z Romanom poročila bolj zaradi materinih zahtev kot iz ljubezni; ali Stojana, Vlastinega prvega, a nesojenega ljubimca, sina partijskega veljaka, ki se je raje, kot da bi živel v očetovi senci, odločil za gojenje konj v Strmčniku? Bi lahko ubijala Vera sama?
Skupaj s sumi na levo in desno, med katere se mešajo spomini iz preteklosti, izpod površja vznika nova zgodba, povezana z našo polpreteklo zgodovino, razkrivajo se spori in nasprotja prejšnjih generacij, izrisujeta se dva bregova, na katerih so stali in stojijo protagonisti, na plan prihajajo družinske zamere in skrivnosti. Precej pogosto temo v slovenski literaturi zadnjih let je Agata Tomažič vključila v roman lahkotno, pa vendar ne poenostavljeno ali površno. Z dobršno mero ironije je iz že tolikokrat ubesedene tragične nespravljivosti med brati sestavila svežo, čeprav srhljivo povest. Prav tako je zanimivo, da je bralcu razkrito veliko več, kot lahko odkrije kriminalistični inšpektor, ki se suka po Strmčniku, saj so se v malih vaških skupnostih "domačini večinoma vedli kot čreda bivolov, ki v snežnem metežu strne svoje vrste". Mu pa, Robertu Obrhu (ki je pravzaprav detektivski antijunak, saj ga bolj kot preiskava zanima brezplačno parkirno mesto in nekaj ur brezskrbne smuke), večje zanimanje kot truplo v avtomobilu zbudi davno pogrešana oseba, tesno povezana z Vero Flajs. Vzvišena in maščevalna Vera, ki kroji usodo vsem okoli sebe, je namreč pred nekaj več kot petdesetimi leti prikrojila tudi svojo. Kako in zakaj boste morali poiskati v knjigi, tako kot Vera s prispodobo gradnje egiptovskih piramid pokroviteljsko poduči inšpektorja: “Enigme, dragi moj inšpektor, so del življenja.”
In prav enigmatičnost, zamolčanje, odprt konec … ki bralcu prepuščajo različne interpretacije, so bistvo in mikavnost za kriminalko kratkega, zato pa toliko bolj zgoščenega in dinamičnega Čmrljevega žleba. Seveda poleg stilske briljance, kratkih cinično-humornih uvidov, pikrih dovtipov in bistrega namigovanja ter posrečeno umeščenih umetnostnozgodovinskih vložkov. In tudi živih in zapomnljivih oseb z izdelanimi karakterji, za katere ti je mar – pa naj jih pomiluješ ali sovražiš – kar v kriminalkah pogosto pogrešam. V Strmčniku so glavne ženske, moški so bolj marionete; tako kot so pri čmrljih, ki se spomladi in poleti pasejo na pobočju Čmrljevega žleba, samo samice dovolj močne in trpežne, da ne podležejo nizkim temperaturam in preživijo zimo. Knjiga je ravno toliko napeta, kot je zabavna, ravno toliko visoko literarna kot sproščeno ‘plažna’. Pisateljica bralcu z opisovanjem idiličnega okolja in zasnežene vasice ves čas mojstrsko vzbuja zlovešč občutek in ga skupaj s protagonisti zapira v “snežno kroglo brez možnosti pobega”.
Po navadi kriminalko preberemo na dušek in zelo hitro pozabimo nanjo. Čmrljev žleb, kjer se ti že pri izgovarjanju naslova zdi, da so ti jezik popikali čmrlji, pa ti roji po glavi še dolgo po tem, ko obrneš zadnji list.
Iz oddaje S knjižnega trga.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje