danes pa kot pisateljica in promotorka znanosti. Agata Tomažič.

Ta teden v podkastu Številke gostimo Agato Tomažič, ki je bila skoraj desetletje in pol novinarka Dela, izdala je dve knjigi, danes pa deluje na Znanstvenoraziskovalnem centru Slovenske akademije znanosti in umetnosti (ZRC SAZU). Vabljeni k branju povzetka, celotnemu pogovoru pa prisluhnite na spodnji povezavi.

Do številk goji strahospoštovanje
Vse življenje je tesno povezana z besedami, na drugi strani pa številke zelo spoštuje, do njih celo "goji strahospoštovanje". "Kot večina jezikoslovcev in družboslovcev se s številkami nisem prav dobro razumela. Matematika je bila v srednji šoli edini predmet, pri katerem sem držala jezik za zobmi od začetka do konca šolske ure."

Pomembna je kakovost, in ne količina
Številke so orodje, s katerimi voditelji lahko grozijo (gospodarska kriza, odpuščanje ...), nekaj podobnega pa velja tudi za novinarstvo, kjer smo v zadnjem času priča uvedbi številskih norm. "To je žalostno, predvsem pa neumno. Številke same po sebi ne pomenijo nič, dokler se jih ne ubesedi, številke potrebujejo interpretacijo. Nabiranje vrstic je nekaj, kar sodi v proizvodnjo in še tja ne več, saj je tudi tam pomembno, kako so stvari narejene, in ne koliko jih vsak dan pride s tekočega traku," je odločena Agata Tomažič.

Zakon ponudbe in povpraševanja
Novinarstvo je zaradi digitalizacije v času sprememb, te pa so lahko dobre in slabe. "Kar zadeva gmotni položaj novinarjev, so te spremembe slabe, kar pa zadeva delo, je digitalizacija vsekakor dobrodošla sprememba, ker so informacije hitrejše in bolje dostopne. A človek se obenem tudi poleni. Ko sem začenjala delati konec prejšnjega stoletja, je bilo še vedno pomembno, koliko si bil sam 'na tekočem'. Pomembno je bilo brati (tuje) časopise. Branje je obrodilo sadove. Moral si vedeti, kaj iščeš in kje to poiskati. Danes zadošča, da nekaj vtipkaš v Google in ti vrže podatke. A Google ni dostopen le novinarjem, ampak vsem. To je ekonomski zakon ponudbe in povpraševanja. Zakaj bi ljudje plačevali za to, kar jim je dostopno ves čas," se retorično sprašuje nekdanja novinarka.

Prežimo na brezplačne izdelke
Brezplačnost je svojevrstni fenomen, saj ljudje radi zagrabimo po stvareh, ki so zastonj ali (na videz) cenejše. Med podobnimi primeri je gotovo tudi knjiga Umberta Eca Ime Rože, ki jo je Delo pred leti brezplačno priložilo izvodu, a vprašanje je, koliko ljudi je to knjigo v resnici prebralo. "Filozof Mladen Dolar je napisal zelo zanimivo knjigo O skoposti, kjer razdeljuje tezo, da smo danes bolj skopi kot nekoč, ker prežimo na brezplačne izdelke, ne da bi se zares zavedli, kaj bi z njimi počeli, ali da bi jih res potrebovali. Knjiga Umberta Eca se mi zdi lep primer," se strinja sogovornica.

V tujini vedno plačamo vstopnino
Pred kratkim je napisala kolumno, v kateri piše prav o fenomenu kulture kot največji brezplačni dragocenosti: "Tisto, za kar se ni treba potruditi, si nihče ne želi. Mogoče se sliši neoliberalno, a ta zakon drži. Kolumna je bila mišljena tudi cinično in pretirano. A to nekako drži, v tujini smo vsi pripravljeni plačati vstopnine. Ne pade nam na pamet, da bi v kakšnem muzeju, kjer so razstavljena eminentna umetniška dela, stopili do blagajničarke in jo z zarotniškim pogledom pobarali, ali se da kaj 'zmeniti'."

Pisateljevanje je prineslo ... olajšanje
Pred nekaj leti je začela pisateljevanje. Pobeg od resničnosti in dejstev ji je pomenil pravo olajšanje, ko pojasni: "Ko sedeš za računalnik, nisi več obremenjen s tem, da verodostojno povzameš besede sogovornikov, da korektno napišeš svoj komentar. V literaturi je dovoljeno vse, ker je v bistvu vse izmišljeno." Vsebinsko olajšanje je opaziti že v njeni prvi kratki zgodbi S pticami si delimo nebo, s katero je leta 2010 zmagala na Arsovem natečaju. Junakinja zgodbe najde olajšanje, ko se umakne od ljudi k pticam. "Pri tem me zabava vživljanje v junake, ki z menoj nimajo ničesar skupnega. Težko bi si namreč predstavljala tako osamljeno življenje, saj sem v resnici ves čas obdana z ljudmi in to mi (še) ne preseda."

Rada se igra s stereotipi
Pri pisanju ne uporablja avtobiografskih elementov, bolj ji je všeč igranje s stereotipi: "Zelo rada berem rubrike tipa 'zaupne besede', v katerem ljudje tožijo o tako neverjetnih stvareh, da se velikokrat vprašam, ali je to mogoče ali so si to izmislili. Nato sem vprašala kolegico, ki je delala v eni izmed podobnih revij, in mi je rekla, da res dobivajo taka pisma in mi jih lahko pokaže. Iz mojega življenja ni prav veliko stvari povzetih. Kakšne zgodbe se končajo tragično, v nekaterih je prvoosebni moški pripovedovalec, to so izmišljene zgodbe. Rada se igram s stereotipi."

Znanost ji je že od prej blizu
Zadnje leto dela na ZRC SAZU-ju, kjer skrbi za promocijo raziskovalnih rezultatov. Znanost ji je bila že prej blizu: "ZRC SAZU sestavlja 18 inštitutov, večinoma so družboslovno-humanistično usmerjeni, ta del znanosti mi je tudi od prej blizu. Če bi zasledila podobni razpis pri Inštitutu "Jožef Stefan", se najbrž ne bi prijavila. Ko poskušam obveščati novinarje o njihovem delu, gre za iste novinarje, ki pokrivajo kulturo. Družboslovje in humanistika se uvrščata v ta širši okvir."

Ogromno je birokracije
Tudi zaposleni znanstveniki so na neki način ujetniki številk. "Ogromno je birokracije, s tem se spopadajo naši raziskovalci. Jih občudujem in hkrati pomilujem, saj se mi zdi to delo odvečno. Kar pa zadeva številke, je mogoče še bolj skrb vzbujajoče financiranje, ki na dolgi rok ni zagotovljeno. To je škandalozno, Slovenija kot država z vizijo, ki se ima za napredno, bi morala poskrbeti za kontinuirano financiranje znanosti. To je tisti sektor, tisti del družbe, ki bo poskrbel za preboj in ustvaril dodano vrednost," je prepričana sogovornica.

Vabljeni k poslušanju celotnega pogovora (kliknite na spodnjo sliko), v katerem Agata Tomažič še podrobneje govori o novinarstvu, študiju francoščine, akciji beseda leta ...

Glasbeni izbor Agate Tomažič: Amadou & Mariam - Taxi Bamako