Štorija o prijateljstvu Matta Damona in Bena Afflecka spada v zimzeleno hollywoodsko izročilo: poznata se že od otroštva, dolgih 40 let, skupaj sta delala prve igralske korake in nato družno napisala scenarij za Dobrega Willa Huntinga (1997), ki jima je prinesel oskarja za najboljši scenarij in ju izstrelil med zvezde. V desetletjih, ki so sledila, sta si zgradila uspešni vzporedni karieri. Medtem ko je Damon ves čas veljal za enega boljših, najbolj zanesljivih igralcev svoje generacije, se je moral Affleck dolgo otepati etikete umetniške povprečnosti, renome pa si je dokončno utrdil šele kot zanimiv režiser s sijajnim občutkom za igralce (Mesto, Misija Argo).

Prevrtimo čas naprej do leta 2022: zdaj že prekaljena mačka Damon in Affleck ustanovita produkcijsko podjetje Artists Equity, njegova misija pa naj bi bila "pripovedovati zgodbe na nov način", prvi projekt pa je Affleckov peti režijski podvig Air. In čeprav je Air več kot soliden film (veliko boljši, kot bi od "filma o čevlju" smeli pričakovati), pa ne prinaša absolutno nobenega "novega načina" v podajanju zgodb. Nasprotno: potem ko se je občinstvo očitno zasičilo z Marvelovimi blockbusterji, Affleck v kina vrača prototip zanesljive, korektne drame, ki se tako v zgodbi kot v prijemih na široko ogiba kakršnemu koli eksperimentiranju. Air v ničemer ne preizprašuje gledalčevih obzorij znanega sveta, ga pa ob taktih Springsteenove Born in the U.S.A. varno zavije v objem nostalgije za osemdesetimi. Air snubi iste tipe, kot jih upodablja: ne preveč kul in ne preveč fit belce v srednjih letih, ki pa imajo, kot jim zaupno prišepetava, v sebi še vedno potencial, da jim uspe nekaj zares velikega.

Prelomna pogodba, ki jo je mladi Michael Jordan podpisal s podjetjem Nike, je brez dvoma poglavje športne zgodovine, vredno ekranizacije. Lahko bi ga povedali kot klasično zgodbo košarkarskega novinca, ki je na robu preboja v stratosfero, ali pa kot zgodbo o družini Jordan, ki je znala svojega sina zaščititi pred pohlepom korporativne Amerike. Ben Affleck ubere na prvi pogled najmanj telegeničen, a morda ravno zato zanimiv pristop: športno dramo preseli v neugledne pisarne tržnikov, ki so svoje kariere posvetili ugotavljanju, kako prodajati superge z uspehi vrhunskih športnikov. Air torej ni zgodba o Michaelu Jordanu in njegovih dosežkih, Air je zgodba o tem, kaj Michael Jordan simbolizira – individualizem, veličino in izjemnost, s katerimi se hoče identificirati vsak Američan. Pravi junak ni tisti, ki je zabijal koše, pač pa četica poslovnežev, ki so prodajali superge z njegovim imenom.

Piše se leto 1984 in Nike je podjetje s 17-odstotnim deležem na ameriškem tržišču, znano predvsem po tekaških čevljih. Košarka namreč v ZDA še ni tak magnet za množice, kot je to danes, a Nikov svetovalec Sonny Vaccaro (Matt Damon), "športni genij", ki je videti, kot da košarkarske žoge ne zna niti dobro prijeti v roke, ima nezgrešljivo intuicijo: prepričan je, da je prihodnost podjetja v košarki. Vse, kar potrebuje, je velika zvezda, ki bo nosila njihove športne copate. Ključna težava je v tem, da Nike, vsaj če vprašaš mlade športnike, preprosto "ni kul" – ne zanimata jih Nikov ambasador Bruce Jenner in njegovo olimpijsko zlato, raje se zgledujejo po newyorških hiphoperjih, ki so od glave do peta oblečeni v Adidasove proge.

Film si zada nehvaležno nalogo: orjaško korporacijo, kakršna je Nike, mora prikazati kot uboge, nefavoritizirane zgube. Sonny verjame, da mora Nike celoten proračun za trženje košarkarskega oddelka, 250 tisoč dolarjev, nameniti za to, da podpiše pogodbo z 21-letnim Michaelom Jordanom, mulcem iz Severne Karoline, ki so ga pravkar rekrutirali Chicago Bullsi. Težava je seveda v tem, da Jordan prezira Nike, da je celo javno izjavil, da bi sponzorsko pogodbo prej podpisal s komer koli drugim kot z njim.

Sonny po kuloarjih izvoha, da v družini Jordan poslovne odločitve sprejema Michaelova mama Deloris (Viola Davis), in kljub izrecni prepovedi Michaelovega preklinjajočega agenta Davida Falka (Chris Messina) se nemudoma napoti v Severno Karolino. Deloris se zaveda, da je njen sin talent, kakršen se pojavi morda enkrat na generacijo, in se ne pusti zmesti sluzavim agentom, ki ji pred nosom mahajo z obljubami športnih avtomobilov. Odločena je, da bo za sina izborila dolgoročno najboljšo pogodbo. Za njeno pozornost se tako kmalu prerivajo vsa tri velika imena na trgu čevljev: Converse, Adidas in Nike.

Glede na to, da gledalec že od začetka ve, da se bo vse skupaj izteklo v korist Nika (air jordan je morda najprepoznavnejši model športnega copata na svetu), je v resnici impresivno, koliko dramatične napetosti zna iz situacije potegniti scenarij Alexa Converyja. Gotovo ne škodi, da Viola Davis, ki Deloris upodobi kot lucidno, redkobesedno pogajalko z jeklenimi živci, še enkrat dokaže, da je ena največjih živečih igralk – tudi kadar ji ni treba poseči po melodrami. Deloris je tista, ki bo v Michaelovo pogodbo vrinila precedenčen, zgodovinski člen: njen sin bo dobil odstotek od vsakega prodanega čevlja z njegovim imenom. Izhaja iz predpostavke, da je športnik več kot zgolj maskota, da je ključen del znamke in kot tak upravičen do svojega deleža ogromnega dobička, ki ga pomaga generirati.

Na žalost je več minutaže kot Deloris posvečene različnim Nikovim uslužbencem – to so poleg Sonnyja še soustanovitelj podjetja Phil Knight (Ben Affleck), vodja trženja Rob Strasser (Jason Bateman) in Howard White (Chris Tucker). Še posebej izstopa Affleck v vlogi korporativne srajce, ki mora v imenu interesov delničarjev krotiti Sonnyjeve vizionarske ideje. Režiser se v vlogi absurdnega magnata, ki iz rokava stresa budistične krilatice, očitno nadvse zabava.

Vse se torej stopnjuje proti razkritju čevlja, ki ga bo Nike poimenoval po Jordanu, čevlja, ki je v trenutku svojega nastanka najlepša (in najbolj barvita) superga, kar jih je bilo kdaj oblikovanih. Morda se zdi neumno, da si v neki kleti gručica tržnikov ogleduje prototip superge, kot da je pred njimi Da Vincijeva Mona Liza, a do tistega trenutka je Affleckov film že popolnoma prepričljivo utrdil idejo, da je "čevelj veliko več kot samo čevelj". V uri in pol je prepletel dovolj osebnih zgodb, pokazal, kaj vse je bilo treba žrtvovati in koliko napora je bilo potrebnega, da se je ta trenutek sploh lahko udejanjil. V tistem trenutku se počutimo, kot da smo v gruči pionirjev, ki so pred vsemi drugimi razumeli, kako velik zgodovinski premik se izrisuje na obzorju.

Air je, pod črto, zgodba o peščici belcev, ki so se okoristili in neverjetno zaslužili z uspehom temnopoltega športnika, ki se v filmu niti ne pojavi. (Nekajkrat ga vidimo v hrbet in v teh rahlo nerodnih prizorih zanj statira Damian Delano Young). Affleck je pojasnil, da je bila to zavestna avtorska odločitev, češ da bi Jordanova veličina zasenčila film in uničila pripovedovalsko iluzijo, ki jo ustvarja. Ob tem je treba omeniti, da je Jordan dal svoj blagoslov za nastanek filma in da je bila njegova izrecna želja, da bi njegovo mamo upodobila Viola Davis.

Film se za spoznanje preveč fetišistično naslanja na reference iz osemdesetih: to velja za vse od ultrakratkih tekaških hlačk do glasbene podlage. Zdi se, kot da se je v film prežarčil duh Gordona Gekka, ki razume, da "je pohlep dober". Res bi bilo veliko lažje navijati za zabite koše kot za milijarde dolarjev, ki jih obrača Nike; megalomanska korporacija tovrstnega uslužnega udinjanja ne potrebuje. Na trenutke se zdi, da vse to očitno signaliziranje dogajalnega časa nadomešča dejansko kontekstualizacijo dogodkov: Affleck se nikoli ne potrudi, da bi osemdeseta razložil še kako drugače kot s parametri popkulture.

Onkraj vseh naštetih "načelnih" zadržkov pa je Air odlično odigrana, premišljeno tempirana drama s subtilnim občutkom za humor, ki gledalcu pusti pozabiti, da navija za samo bistvo kapitalizma. Če naznanjuje vrnitev tipa filmov, za katerega se je vrsto let zdelo, da se je zadušil pod težo stripovskih blockbusterjev, je to lahko samo dobra novica.

Ocena: 4