Ko je že dopolnil 35 let, se je Albrecht Dürer v Benetkah vpisal v plesno šolo. Nikoli prej se ni učil plesati. Ko je opravil vse plesne vaje, ki so mu bile dodeljene ob plačilu dukata, je v pismu svojemu najboljšemu prijatelju, znanemu nürnberškemu humanistu Willibaldu Pirckheimerju, zapisal: "Nihče me ne more pripraviti, da bi se vrnil v plesno šolo. Če bi se zares hotel naučiti plesati, bi moral porabiti ves denar, ki sem ga zaslužil do zdaj, in še vedno ne bi znal ničesar." V nekem drugem pismu Pirckheimerju pa je Dürer svojega sicer učenega prijatelja skušal spraviti k pameti: "Sram naj te bo, da se kot star moški pretvarjaš, da si videti tako dobro, da lahko preganjaš mlada dekleta! Dvorjenje mladenkam ti nudi isti užitek, kot je užitek velikega kuštravega psa ob igranju z malo mucko."
To sta le dva izseka iz pisem največjega mojstra severne renesanse, ki so predstavljena na razstavi Dürerjevo omrežje - Umetnost in komunikacija v času medijske revolucije. Razstava v nürnberškem muzeju Albrecht-Dürer-Haus na primeru Albrechta Dürerja izpostavlja vezi, ki so se med umetniki in umetniškimi krogi pletle v 15. stoletju oziroma po Gutenbergovem izumu tiska s premičnimi črkami. Knjige, grafični listi in pisma so bili glavni mediji, s katerimi so se po Evropi širile ne le informacije, ampak tudi nova umetniška gibanja.
Grafika ni nič slabša od slikarstva
Razstava še posebej izpostavlja portretne medaljone in tiskane oziroma grafične portrete, ki so prvič v zgodovini omogočili širjenje identične upodobitve posameznega človeka po svetu. Prav grafike so bile medij, s katerim je Dürer zaslovel po Evropi. Njegov pogled na grafično umetnost se je med drugim bistveno razlikoval od italijanskega. Medtem ko so v italijanski renesansi grafiko imeli za slikarstvu podrejen medij in jo uporabljali predvsem kot način reproduciranja podob s slikarskih umetnin in tako kot način širjenja slovesa italijanskega slikarstva po svetu, je Dürer grafiko, predvsem lesorez, pojmoval kot umetnost samo po sebi. Dürer tako še danes slovi kot največji grafični umetnik, njegovi grafični portreti Melanchtona, Erasmusa ali na primer Pirckheimerja pa so bile podobe, ki so po Evropi prenašale sporočila o delu teh velikih mož.
Albrecht Dürer je grafiko izrabljal tudi za svoj 'PR'. V tem je bil podoben italijanskim mojstrom Tizianu, Raffaelu in Michelangelu. Slovita apoteoza neustrašnemu vitezu, ki očitno jaha v smrt, ob tem pa se ne meni za indice svojega skorajšnjega konca, kot sta lobanja in hudič, je bila načrtno distribuirana po Evropi. Gre seveda za delo Vitez, smrt in hudič, za eno od treh največjih grafičnih mojstrovin Albrechta Dürerja, ki je prav zaradi svoje reprodukcije v mnogo grafičnih odtisih hitro zaslovela po Evropi.
Dürerjevi popotniški dnevniki
Dürer je tudi sam veliko potoval in je kot turist zelo užival. O tem je tudi pisal v svojih pismih in dnevnikih. Tako lahko v Dürerjevi hiši v Nürnbergu do 31. januarja preberemo mnogo zabavnih zapisov, kot je na primer tisti o ogledu kosti več kot tri metre visokega velikana iz Antwerpna in o zaskrbljenosti zeelandskih ribičev, da velikega kita ne bodo mogli dovolj hitro razrezati in odnesti z obale ter da bo se bo zato po vasici kmalu začel širiti neznosen smrad.