Knjigo krajinske arhitektke Darje Pergovnik, zaposlene na Zavodu za varstvo kulturne dediščine, so predstavili v Plečnikovi hiši. Spremno besedo h knjigi je napisal umetnostni zgodovinar Peter Krečič, sicer tudi avtor knjige Plečnik: Živeti za popolnost iz leta 2018. Na predstavitvi knjige je sodeloval še Blaž Peršin, direktor Muzeja in galerij mesta Ljubljana, pod okriljem katerega je izšla knjiga, opremljena s fotografijami Tadeja Hrženjaka.

Odprti prostori prestolnice pred Plečnikom in po njem
Avtorica knjige Plečnikova zelena Ljubljana se je kot krajinska arhitektka konservatorka srečevala s konkretnimi vprašanji o nastanku Plečnikovih del in njihovi obnovi. Pomanjkanje zadostnih podatkov jo je navedlo k temu, da se je sama lotila sistematičnih raziskav, ki jih je zdaj po kar dveh desetletjih raziskovanja strnila v knjižno obliko.

V knjigi Plečnikova zelena Ljubljana je za vsakega od arhitektovih posegov v odprtem prostoru najprej analiziran obstoječi prostor pred Plečnikovo ureditvijo. Analizirane so različice njegovih načrtov, primerjave načrtov z izvedbo in opis današnjega stanja. Na koncu so povzete značilnosti oz. posebnosti ureditev, so zapisali v Plečnikovi hiši.

Avtorica v knjigi obravnava tudi objave v tedanjem tisku, ki kritično ocenjujejo Plečnikove načrte, druge pa jih zagovarjajo. Lotila se je tudi obravnave opisov umetnostnega zgodovinarja Franceta Steleta in zagovori arhitektovih neredko radikalnih del. Stele je namreč podpiral Plečnikove podvige, čeprav so bili kateri tudi kontradiktorni, je za STA povedala Darja Pergovnik. Kot je še dodala, je bila ena prvih Plečnikovih ureditev trg pred cerkvijo sv. Jakoba, na katerem je ustvaril popolnoma svoj prostor pred cerkvijo, ločen od preostalega trga. Sprva je obdržal znamenje oz. Marijin steber in obenem uredil gosto zasaditev številnih zelo različnih dreves, tako da je dobil dva prostora. Cerkev je s topoli popolnoma zakril, ker mu ni bila všeč.

"Kako si bodo otroci na mejnikih trgali hlače in skakali čeznje"
Na trgu si je Plečnik zamislil otroško igrišče, kar je nekoč dejal tudi svojemu učencu Vinku Lenarčiču, da bi rad videl, kako si bodo otroci na mejnikih trgali hlače in skakali čeznje. Znamenje se mu je zdelo premajhno glede na višino zvonika, zato ga je dal odstraniti pod pretvezo, da je poškodovano. Tega danes spomeniškovarstvena stroka zagotovo ne bi dovolila, Plečniku pa je to uspelo doseči. Na mesto nekdanjega znamenja je nato postavil ogromen steber, ki se proporcionalno bolj ujame z višino zvonika in temno kuliso dreves v okolici.

Avtorica je nadalje med arhitektovimi kontradiktornimi posegi omenila več sečenj drevoredov, ki so po njegovem mnenju zastirali pogled na določene zgradbe. Kljub negodovanju javnosti je dosegel, da so jih odstranili. Eden prvih takih primerov je bilo znano ljubljansko sprehajališče na Zoisovi cesti, kjer je potekal kostanjev drevored. Plečnik je menil, da je drevored pretemen ter da iz njega ne vidi nikamor. Posledično si je zamislil odstranitev dreves, kar mu je tudi uspelo. Sledilo je pritoževanje, celo razburjenje dela javnosti, Stele je arhitekta znova zagovarjal, češ da se je s sečnjo drevoreda odprl pogled na Križanke. Plečnik je namesto kostanjev predlagal zasaditev stebrastih hrastov, saj je natanko vedel, katero vrsto izbrati, da se ne bo razraščala v višino oziroma širino, je pojasnila avtorica knjige.

Na Plečnikovo željo so na podoben način posekali tudi drevored ob Gradaščici, s čimer se je odprl pogled na grad. Plečnik si je zamislil tudi popolni posek dreves v parku Zvezda in je tudi dosegel uresničitev svoje zamisli. Kot je poudarila Darja Pergovnik, si danes težko predstavljamo, da bi spremenili nekaj, kar je nastalo v času kongresa Svete alianse, Plečnik pa je to storil. Podobno je napravil tudi z Lattermannovim drevoredom v Tivoliju, ki ga je zasnoval francoski inženir Jean Blanchard še v času Ilirskih provinc.